Vedno  bolj ugotavljam, da ne morem brez pisanja oz. izražanja svojega  notranjega sveta na ta način. V mladosti sem, tako kot mnogi, v šoli  dobila štempelj na čelo, da moje pisanje ni niti blizu oceni(5) :-D.  Tako sem se te dejavnosti lep čas ogibala.
  V "zunanjosti" se vse preveč hitro odvija in ni pravega okolja za izraz  svojega bitja. Večinoma se zatekamo, k raznim vadbam itd, da se preko  tega  izrazimo...nekateri pa radi klepečejo..o čemurkoli..samo da se  vrti. Budistična(pa še katera) učenja pojasnjujejo , da je govorjenje v  tri dni, opravljanje ipd. velika izguba časa in celo "greh"...se  strinjam
 Izražanje...zanimivo, kako se je vse spremenilo v posnemanje..izražanje  se je kar nekam pritajilo. V zadnjih letih so nam neumorno  dopovedovali, da nismo dovolj dobri takšni kot smo...moramo biti  drugačni, imeti tak ali drugačen mejk-up, čustveni mejk-up, take in drugačne interese, prepričanja, verovanja, stil življenja, da se moramo izražati na tak ali drugačen način....
Sedaj je skrajni čas, da smo kar smo...to ne pomeni: biti nesramni, neuvidevni,..češ "saj smo kar smo..sedaj nas pa sprejmite z vsemi našimi "napakami"".
  Poglejte se v globino, za zaveso...od kje takšna negativna čustva? So  res vaša, ali so se enostavno na vas obesila, in na vas visijo od bog ve  kdaj, kot neka struktura od katere ste sedaj celo odvisni? Ne poznate  več drugega odzivanja kot z negativizmom-"rush", ki ga pri tem občutite  je podoben, kot pri opojnih substancah?
Ste to res vi? Godrnjava gospa/gospod/punca/fant, ki vse kar diši po pozitivizmu zavračajo enostavno zato ker ni negativno?
Ste  imeli težko življenje in menite, da imate pravico biti zagrenjeni?  Zaradi tega kaj lepše živite? Mislite, da si ne žaslužite lepega  življenja? 
Vsak ima za sabo svojo zgodbo, največkrat težko. Preko opazovanja ljudi z distance tega zagotovo ne vidimo...pa je res.
Za srečo ne potrebujemo stvari, ljudi,.....sreča je stanje duha.
Prvi korak k stanju sreče je zagotovo iskrenost do sebe .
Kaj je prav in kaj narobe? Še slišite svojo dušico?
Prvi korak k stanju sreče je zagotovo iskrenost do sebe .
Kaj je prav in kaj narobe? Še slišite svojo dušico?
Happiness is a direction, not a place. Sydney J. Harris  
Sreča je pot, ne cilj.  
Ni komentarjev:
Objavite komentar