V obdobju praznikov nas velikokrat "daje" nostalgija. Nostalgija po ljudeh, krajih, obdobjih našega življenja,..
Mene osebno daje nostalgija po Kitajski, po vseh lepih dušah s katerimi smo se srečevali in smo si še danes v oporo, pa čeprav večalimanj samo preko interneta....
Po pretekli sredi, ko sem bila na predstavitvi knjige avtorja Awai Cheung-a: "FORMULA ČI – Pet skrivnosti notranjega zadovoljstva", katero je z izredno slikovito lepoto govora predstavila Gospa Alenka Bole Vrabec, skoraj ne mine dan, da nebi moja duša umu prigovarjala, da moram tako ali drugače nazaj na Kitajsko.
Zanimivo kako smo ljudje narejeni. Na Kitajskem sem doživela marsikaj grenkega, bilo je naporno in kdaj po mojem mnenju nečloveško. Na površje sedaj prihajajo samo lepe stvari, cvetke...ni kaj..nostalgija ;-)
Tole sem spisala lansko leto takle čas, naslednje pisanje, skrito v linku, pa je moj članek za portal Arhivo-o poti na WudangShan.
Veliko nostalgije z malo hrepenenja vam želim!
28.11.2010
Kljub temu, da mi je bilo življenje na gori naklonjeno sem se odločila za praznike odpotovati v rodno Slovenijo.
Ponovno pakiranje in organiziranje poti. Ravno pred 14. dnevi sem se vrnila nazaj na Wudangshan po obisku prijateljev v Shanghaju in Nanyingu.
Shanghaj je precej dobro poznano ogromno globalizirano mesto, kjer ritem narekujejo posli, ki se tukaj sklepajo in gradnja novih objektov predvsem na njegovem obrobju, ki so prevideni za ljudi, kateri se množično selijo v to metropolo, da bi ujeli košček lepšega življenja v superhitro razvijajoči se Republiki Kitajski.
Nekoliko drugače je z Nanyingom, ki so ga kot prvega proglasili za prestolnico te ogromne države.
Prebivalci v srcih še vedno nosijo nekaj grenkobe po masakrih, ki so se tu dogajali s strani Japonske med 2. svetovno vojno. Mesto je bilo požgano in skupaj z ljudmi zravnano s tlemi.
Danes je to mesto dom ali pa vsaj delavno mesto mnogim zahodnjakom, katerim se dopade bližina narave oz. možnost rekreiranja na prostem(kar je za Kitajsko redka dobrina).
Tu se nahaja področje grobnic Ming dinastije, grobnice Kitajskih junakov kulturne revolucije in budistični templji. Na tej zaplati narave je resnično lepo preživeti dan v jesenskem vzdušju.
Pot nazaj v Slovenijo ni bila planirana-vsaj ne še za letos. Pa so me birokrati doma in na Kitajskem usmerili domov.
In sem šla.
Najprej sem moralam do Wuhana, prestolnico province v kateri se nahaja Wudang, kjer sem imela let do Guangzhova, od tam pa v Pariz in naprej v Slovenijo.
Na vlaku do Wuhana sem spoznala profesorja Wuhanske športne univerze Zang Bing-a, ki med drugim poučuje tudi Sando-borilno veščino podobno Tajskemu boksu.
Kot večina Kitajcev na mojem popotovanju mi je bil v veliko pomoč. Dobesedno nisem mignila s prstom od trenutka ko je izvedel, da nimam rezervacije v hotelu, le dan časa do mojega leta.
Uredil mi je vse, vključno s prevozom do letališča naslednji dan.
Ne mislite, da je to neka ljbuezenska zgodba, ko se dva človeka iz različnih kultur zaljubita..itd.
Po mojih izkušnjah Kitajci enostavno takšni so-pomagajo kakor lahko. To je v njihovi deželi še vedno vrednota.
V Wuhanu sem imela srečo s hotelom, ki je bil v okolišu z znamenitostmi tega industrijskega mesta. Nekatera sem si naslednji dan ogledala; Daoistični tempelj, Rumeni žerjavov stolp, reka Jangce,(Chang Jiang; dobesedno Dolga reka)..
Zjutraj sem v parku naletela na vse mogoče vaditelje: glasbenike, vaditelje borilnih veščin, plesa, raznih iger,..
Ja ti parki so neverjetni in tudi po mojem mnenju ena najčudovitejših stvari na Kitajskem-zaradi lepe razigrane energije, ki jo ti ljudje ustvarjajo s svojim entuziazmom do svojega "konjička".
Čas je bil za moj let v Guangzhov, kjer so ravno potekale Azijske igre("olimpijske igre", kjer sodelujejo izključno Azijske države). Ta veliki dogodek se je odražal tudi na letališču, kjer so se sprehajale množice atletov v svojih dresih. Predstavljajte si lahko, kako je ,ko polovica ženske Kitajske plavalne ekipe "navali" na WC...
19.11.2010
