Končno navdih oz. čas za pisanje. Danes napovedujejo do
36°C...ura je 9 in je že takšna vročina, da se ne da nič postorit, brez, da bi
se ti zvrtelo v glavi...Torej sem prisiljena za računalnik :-).
Na srečo je naša hiška lesena, grajena za čas, ko so še
vedeli kaj in zakaj je dobro. Tako nam je znotraj prijetno, pozimi in poleti.
Del otroštva sem
preživela na kmetiji. Bila je klasična kmetija sredi vasi. Imeli smo staro
mamo, ki je vse delala po starem: shranjevala semena, delala ozimnico, vedela
kdaj kaj sadit, se vozila na kolesu z motiko na Sorško polje kjer je okopavala
krompir, klala kokoši, pekla kruh v
krušni peči, pekla najboljši štrudelj, kuhala mastna kosila, v nedeljo hodila v
cerkev kjer je nemalokrat zadremala saj je živela za to, da dela. Rada je
delala in še na stara leta se je žrla, kadar je imela ´slab dan` in ji ni šlo
nič od rok, tako je bila tisti dan prisiljena bolj ali manj mirovati.
Kot otrok nisem imela nevemkakšnega dela na kmetiji, spomnim
pa se, da me je stari ata debelo gledal ko sem mu razlagala, da mu raje pomagam
pri kakšnem opravilu, kot pa da se učim za šolo.
Zdi se mi, da je bila zanj kmetija neko breme, nek znak
zaostalosti. Vedno si je želel biti modernejši, uglednejši, kakor pa ´navaden
kmet`. Neko splošno mnenje v družbi je na kmeta gledalo zviška. Kmetje pa so
zavidali tovarniškemu delavcu ki je konec meseca domov prinesel plačo. Mnogi niso
sešteli 1+1 kam to vodi...Tudi moj oče, ki je kmetijo nasledil, se je lotil
popolnoma drugega posla in kmetijo sčasoma spremenil v podjetje. Skoraj ni sledu, da je bila nekoč tam kmetija.
Danes se mnenje sicer nekoliko spreminja. Stanje kakor ga
vidim, pa je precej nenavadno. Kmetje dobivajo(so dobivali) subvencije. Iz
subvencij gradijo moderna poslopja, redijo živali za meso(ki zaradi vsebnosti škodljivih snovi ni primerno za uživanje) ;kar se baje najbolj
izplača, gojijo krmo za te živali,itd...Kakorkoli gledate na to, je hladno
dejstvo, da s takšnim početjem uničujejo obdelovalne površine, naše in svoje
zdravje,...Kmetije so podjetja..vse za dobiček. Neredko slišim koga
pripomniti:´Tako kmetijo ima, pa hodi k Sosedu po peteršilj`
Na srečo je Slovenija fenomen..v vsem..: v birokraciji,
številu takšnih in drugačnih inštitucij,v številu vrhunskih športnikov,
korupcije, narodne nezavednosti,...in tudi v številu ljudi, ki vejo, da
življenje ni za to, da imajo stvari, ampak , da je to neka posebna oblika
izraza boga/energije/narave/univerzuma/daa/..in, da se ´splača` delati za
skupno dobro(Karma-priporočam branje knjig Marjana Ogorevca in seveda drugih.
Nerazumevanje tega procesa, škoduje vam
in ljudem okrog vas)
Pri nas je naraščujoče število Ekoloških kmetovalcev,
Biodinamikov, Permakulturnikov . Ti počasi stvari postavljajo na svoje
mesto...počasi, ampak zagotovo.
Na svojih potovanjih so se me najbolj dotaknili preprosti
ljudje in njihov način življenja. Ti ljudje so neverjetno srečni-žarijo, pa
čeprav nimajo in nikoli niso videli
supermarketa, neizmerno ponosni so na svoje kulinarično izročilo, pa čeprav so
vse njihove sestavine najdlje iz sosedovega vrta, so čisti, pa nimajo modernih kopalnic če
sploh, otroci so polni pokajoče energije in veselja pa čeprav samo opazujejo rakca,
ki je prilezel iz školjčne lupine in nimajo nikakršnih igrač, s teboj nesebično
delijo hrano, prevoz, streho nad glavo, pa čeprav imajo še zase bolj malo,
reveži so brez elektrike, izobrazbe-pa so kar srečni!..neverjetno;)...
V Evropi je nepredstavljivo, da hodiš po vodo nekaj metrov
ali celo kilometrov stran in ta ne priteče iz pipe-nepredstavljivo!, da hodiš
na WC ven v kompostno stranišče-nehigienično!!, v nekaterih Zahodnih državah si
ne predstavljajo kako je nabrati gobe ali robidnice v gozdu, ker imajo zakonsko
prepoved,... Že to, da večina svoje hrane kupujemo v supermarketih in ne
natržnici je groza..predvsem zaradi nekvalitete te hrane. Tudi na tržnicah ima
marsikdo navito ceno za solato, ki raste ob prometni cesti...narobe svet.
Presrečna sem, ker sva z možem ena tistih srečnežev, ki nama
vedno bolj uspeva živet v stiku in v
tesni povezavi z naravo.
Bolj kot sreča, so nama v to pomagali precej veliki premiki
v glavi: Kaj je možno in kaj ne, kaj potrebuješ za srečno življenje;zmanjševanje
potreb, kako in v kakšnem času prideš do tega,..
Veliko ljudi razume tak način življenja kot neko novodobno
hipijstvo, duhovne fanatike ali karkoli že:)
Precej pa je takšnih, ki se na lastne oči prepričajo, kako vse skupaj
funkcionira oz. naju poznajo že od prej in naju sledijo na tej poti ter nama
samo čestitajo za napredek.
Tisti, ki naju ne poznate; ne si predstavljati, da sva
nevemkakšna hudca...sva dva preprosta človeka, ki kdaj zahlepita po čokoladi
ali maratonu gledanja filmov. Ob tem pa sva predvsem človeka, ki ljubita
življenje na čistem zraku v družbi rastlin in živali, rada imava dobro domačo
hrano in ker sama kar precej dobro kuham, sva neredko kritična glede tega..razen
kakšne občasne pice, če ravno tako nanese, nama ni do nekih plastičnih
približkov hrane.
Ker sva se oba lep čas ukvarjala z borilnimi veščinami ter zdravilnimi tehnikami(in se še vedno)ne
moreva preko čutenja energij okoli nas in razširitve zavedanja, itd.(o tem
drugič)
Vse to sva midva.
Začelo se je(no začelo se je že precej prej;)) z ugodno
parcelo na Kozjanskem, za Gorenjce precej bogu za hrbtom. Ampak le zakaj take
kraje Bog skriva za hrbtom se vprašajte?:)
Parcela je bila na prvi pogled grozna kar se smeti
tiče...povsod so ležali takšni ali drugačni odpadki, železje,..ni, da
ni...hiška je bila založena z lesom in smetmi, v notranjiosti je bila
napolnjena z metrom visoko plesnove gmote starih cunj, hrane,... Travnik in okolica hiše so bili zaraščena s kupi robid... Ni za govorit..;)
Po enem letu vztrajnega dela, je videti ogromna sprememba.
Tukaj imamo raj! In vedno boljše postaja.
 |
| ena od novejših mešanih gred(zelenjava, zelišča, okrasne rastline,..) |
Kaj je lepšega kot, da se zjutraj sprehodiš po posesti,
pozdraviš rastline in živali,...no verjamem , da to ni za vsakogar..sploh za
človeka, ki pozna večalimanj 4 stene-pa brez zamere, imamo različne izkušnje,
ki nas delajo takšne kot smo.
Mi je pa
fajn pisanje Nare Petroviča, ki pravi nekakao takole: ´Bivamo v škatlah, vozimo
se v škatlah, jemo (iz) škatle, ni čudno, da še sami postanemo
škatle(roboti)`...bolj natančno pa v njegovi knjigi ˝Človek:navodila za uporabo˝
;)
Nama je pomembno, da
ne uporabljava kemije, da je vse možno vreči na kompost oz. direktno zalivati
rastline s tem ...se pravi-poskušava se ravnati po načelih Permakulture, včasih
še celo Biodinamike-vedno bolj.
Zakaj to počneva? Vse to naju dela bolj živa-veliko bolj
čutiva življenje in predvsem njegove radosti, ki se skrivajo v preprostosti.
Ko
enkrat to človek izkusi, ne more nazaj...preveč je srečen.
Seveda so težave in
nesigurnosti, ampak strvar je v pogledu. Vse se spreminja
vse premine..dobro ali slabo.
Midva se tukaj sredi gozda počutiva veliko bolj v svoji
koži, kot pa prej v službah, ki so nama odžrle večina časa in energije.
Na nikakršen način ne želim izpostavljati, da je najin način
življenja najboljši in edini pravi...vsak po svoje, vsak trenutek se učimo....vsem želim srečo,
ljubezen in veselje pri tem kar počnete!
 |
| Kamilica |
