Prav za vsakega človeka si želim, da bi izkusil Kitajsko. Težko razložim in verjetno večina ne deli takšnih čustev, kot jih imam jaz do Kitajske, ampak se mi zdi, da je to toliko drugačna kultura, da moraš kot tujec res prevetriti svoje navezave, pričakovanja, poglede na življenje.
Ker je Kitajska vse prej kot popolna-na površju precej nepopolna; ljudje so na hitro primitivni, polni predsodkov do tujcev, onesnažena je, ponekod umazana,.. Ko pa se vklopiš v tukajšnje življenje, le to postane življenje za ta trenutek. Ni preteklosti ne prihodnosti-samo zdaj. Ljudje se po prvem stavku otoplijo in te posvojijo, ljudje so po večini zelo spoštljivi in nevsiljivi, hrana je neverjetno okusna, stara kultura je bogata in nepopisno globoka, splet starega in novega se prepleta s prijetnim ritmom. Od “zanemarjenih” ulic, ki se dnevno spreminjajo iz rezidenčnih četrti v tržnice z vso možno zelenjavo, morskimi živalmi, rezervnimi deli za motorna kolesa, hitro pripravljeno okusno hrano “za sabo”,….do neverjetnih arhitekturnih dosežkov, po zadnji modi oblečenih ljudi, negovanih do onemoglosti, ogromnih svetlečih napisov, ki vabijo v prestižne nakupovalne centre z vso meni zanano in neznano prestižno robo zahoda, potrošništvo na samem vrhuncu-očetje kapitalizma so lahko ponosni-v deželi komunizma cveti njihov najmlajši in najljubši otrok; potrošništvo.
Težko si predstavljam, da si ogromno ljudi vse te prestižne izdelke lahko privošči, druga stran kovanca pa živi popolnoma preprosto, iz dneva v dan. Ogromen kontrast, ki ga vedno bolj čutim tudi v Sloveniji. Po eni strano ogromno najnovejših Poršejev in bog ve česa še, nekeri pa še kolesa nimajo… A ni zanimivo kako se svet vrti-če gledaš iz kar se da nevtralne poziciji.
Trenutno imam čas za pisanje saj se vozim z vlakom na 22 urni vožnji od Shanghaja do Shiyana od koder me čaka še dobra ura vožnje z lokalnim avtobusom. Začuda sem trenutno na vlaku edina tujka in diskretni pogledi me sem pa tja ujamejo pri mojem neverjetno navadnem početju.
Za kitajce smo belci še vedno nekaj nenavadnega, s svojimi drugačnimi lasmi, svetlimi očmi in kožo. Jemo druge stvari(predpostavljajo), pogovarjamo se o drugih stvareh(predpostavljajo),…še vedno pa so izredno ponosni, ko jim uspe navezati stik in se lahko pohvalijo s svojim doživetjem-govoril sem s “tujcem”!-kakor nam pravijo.
Skoraj se nisem mogla zadržat, ko me je neka kitajska študentka vprašala v nerodni angleščini: Ali si “tujka”?...na hitro sem tehtala odgovor, pa sem sklenila, da je rajši ne bom begala in ji pokvarila izkušnje z recimo povratnim stavkom kot je: Ne nisem tujka. Slovenka sem., ali kaj podobnega….dejstvo je, da se za 95% kitajcev beseda “tujec”-LaoWai, skrivajo strahovi, predsodki in prezir s kakšnega stoletja nazaj. Tujci-ljudje groznih navad, čudnih običajev, neobstoječe morale,…vse to zaradi nezavedanja kulturnih razlik.
Seveda se zahodnjaki na druge kulture odzivamo popolnoma enako- še večvrednostni kompleks imamo; prav tako kot npr. Kitajci. Če bi se dva zavedna pripadnika the dveh kultur pogovarjala, bi bilo verjetno slišati nekako takole: Zahodnjak: Ne, moja kultura je civilizirana!, Azijec: Ne, moja kultura je civilizirana!,….in to bi šlo v nedogled dokler nebi spoznala, da sta kulturi enostvno različni, tako kot njuni odzadji, zgodovini, glavna religija,…ni boljšega ne slabšega, samo je…vprašanje je le kaj je za posameznika manjše zlo.
Na letu iz Frankfurta v Shanghai sem sedela zraven-ja- Bosanca, ki je dobil štipendijo za enoletno učenje kitajščine v Wuhanu. Me prav zanima kako mu gre-prvič je letel z avionom, star je 24 let in ni nikoli študiral, a ko je začel njegov mlajši brat, so mu starši predlagali, da bi še on. Izbral je študij Kitajščine..in po enem letu dobil štipendijo-kako noro! Malo je bil na trnih kako bo šlo, v slovo pa me je pred vsemi začudenimi kitajci prav po bosansko poljubil(na lica) in novim prigodam na pot.
Tole bo že moje 7. Leto odkar imam razmerje s Kitajsko. Vsako leto se spremeni in izboljša v večini pogledov. Prvo leto so vsi kadili povsod, bilo je precej bolj umazano, fizični stiki med zaljubljenci v javnosti so bili bolj kot ne sterilni, ipd. Kar na moje veselje ostaja enako so tržnice z zelenjavo, parki in ljudje, ki se tako ali drugače rekreirajo, odnos do otrok(v večini prisrčen tudi s strain očetov), zaljubljenost v domače živalce(predvsem večja mesta),..
Tokrat nas bo vseh učence v šoli cca 12. Kar je večinoma odlično za motivacijo in kvaliteto treninga. Nekaj je “dolgotrajnih študentov”-ostajajo na šolanju po okoli leto dni-se pravi resnejši in realnejši študentje. Bomo videli. Komaj čakam, da vidim nekatere drage prijatelje, ki so trenutno tam in seveda Shifuja Tanga. Odlično! Rahlo otopelo razpoloženje iz Slovenije se dviga in moj Shen se spušča v palačo ;)
2.
Ko sem prišla v šolo, so se ravno v tistem trenutku na dvorišču nagnetle krave nekega soseda in Tang Shifu je komentiral:" Poglej še krave so te prišle pozdravit :)!"....Spet v mojem drugem domu na kitajskem! :)
3.
Torej, en mese Kitajske. Počutim se odlično. Odpirajo se zanimive možnosti, spoznavam odlične ljudi-tako po karakterju kot po sposobnostih. Tonem globje v veščine Wudanga in odkrivam vse več delčkov moje osebnosti, ki mi koristijo in tudi tiste, globoko skrite vzorce, ki so destruktivni. Tukaj se ti procesi odvijajo malo hitreje, ker se trenutno ukvarjam samo s tem. Ne ukvarjam se sicer zelo načrtno, a če želiš preživeti takšno izkušnjo moraš enostavno sesti na vlak očiščenja in zdržati tudi nadzvočne hitrosti. Seveda zna biti med drugim exstremno zabavno!
Fizično sem v odlični kondiciji, psihično v harmoniji in fleksibilna. Všeč mi je takšno stanje-priznam.
Vesela sem, ker v borilnih veščinah napredujem, čeprav v tem dolgem tradicionalnem procesu izgubiš oporno točko, uspem uzreti svelte žarke, ki nagradijo ves trud. Ko sem z učiteljem ponavlja neko meni precej ljubo formo TaiYi(ne TajChi), sva z “nastopom” uspela zvabiti bučen aplavz navzočih…mislim si, da sem k delčeku navdušenja pripomogla tudi sama ;) Da ne bo pomote, prej sem govorila o drugačnih oblikah nagrad, a tudi aplavz kdaj paše.
Življenje tukaj me kar posrka…občutek stalnega gibanja-ne samo fizičnega-me navdaja z upanjem na lepo prihodnost, sedanjost pa je lep privid, skoraj fatamorgana, ki navdihuje, širi obzorja in gradi Človeka.
Vse je precej drugače, ko imaš ob sebi ljudi, ki te dnevno navdihujejo in pomagajo povleči voz naprej.
V nadaljevanju pa nekaj razmišljan, ki sem jih uspela zapisati v beležko:
Z mano se uri študent Kognitivnih znanosti. Navdušeno sva se pogovarjala o možnostih, ki jih ponuja splet tradicionalnih znanj, ki jih ponuja naprimer QiGong in Zahodnjaške znanosti. A sprašujem se če je takšen vpogled dejansko možen-vpogled uradne znanosti v svet človeške preobrazbe, zdravljenja z ‘močjo uma,. Glede na to kaj znanost opredeljuje kot dokaz--že samo po sebi je kakršnokoli opredeljevanje diskriminatorno, do novih odkritij-in lahko končam kar tukaj. Znanost je ciljno naravnana..a kaj ko je POT CILJ.
Ljudje, ki pridejo študirat na Wudang, največkrat o zgodovini in in koreninah njegovih borilnih veščin ne vemo veliko.
To opazovanje me spodbudi v lastne izboljšave in me spomni kakšno srečo imam, da sem del starodavnega znanja, ki so mi ga takorekoč predali neverjetni modreci in nesmrtniki preteklosti. Ko pogledam nazaj na prehojeno pot, lahko mirne vesti rečem, da se vije daaleč nazaj, ko pogledam naprej je pot pred mano sredi hriba, za katerega vem, da je eden mnogih, ki še ležijo pred mano. Ko dosežem vrh bom kmlu uzrla nov hrib oz. goro. Nobeno osvojeno znanje ni dokončno, lahko pa se sami ustavimo in obstanemo na mestu. Odločitev je popolnoma naša. Če iščeš boš našel, če si lahko predstavljaš obstaja.
Ljudje pridejo in vzamejo kar jim je servirano. Le redko kdo ima srečo, da se poglobi v sistem the veščin-saj ne vedo, da sploh obstaja. Xuan Wu Pai ni edini sistem na gori, ki je oharanil avtentičnost, je pa med popolnejšimi in je uspel ohraniti oz. oživiti korenine, ki segajo tisočletja v preteklost.
Na splošno se spregleda pomembnost, če pa ne pomembnost pa resničnost/pravost/avtentičnost prakse QiGonga. Povezava dotičnih borilnih veščin in NeiGonga(notranjega dela, meditacije,..) je tisto kar dela borilne veščine Wudanga, Borilne veščine Wudanga. Tudi posamezne veščine Wudanga niso vsaka zase, temveč so povezane in se jih je potrebno učiti kot celoto. Po večletnem treningu skupaj tvorijo harmonično celoto gibanja, moči, pogleda na svet. Spregleda se še en pomemben aspekt. Veščine Wudanga so veščine telesa in duha. Glavni cilj, avtentični cilj je še vedno pot do razsvetljenja. Seveda do tja vodi doolga pot, pot odstiranja tančic našega bolj ali manj umetno odmerjenega načina življenja. Gojenje kvalitet kot so Skromnost, Zmernost, Prijaznost, Sočutje, razvijanje uvida…je plovilo proti razsvetljenju.
Realnost, je takšna kot je, a teh veščin naj se nebi vadilo, da bi škodovali, iskali slavo ali priznanje.
To je resnica.
4.
Življenje v Sloveniji mi iz finančnega vidika ni bilo kaj prida naklonjeno, zato sem se odločila, da si malo okrepim Kitajski proračun in zaslužim svoj prispevek za našo šolo. Kolegica mi je pomagala do službe učiteljice Angleškega jezika v mestu Changde.
Imam solidno plačo in dovolj prostega časa za treniranje in dodaten zaslužek v obliki privatnih ur angleščine.
Mesto samo je zelo urejeno z veliko zelenimi površinami. Glede na to, da sem otrok narave, sem se na tukajšnje okolje zlahka privadila-ravno zaradi prelepih parkov in množico ljudi, ki v njih trenirajo predvsem TaiJi. To mestece ima cca 1.200.000 prebivalcev.
Služba je precej zahtevna, a mi to odgovarja, saj lahko uporabljam vse svoje sposobnosti-od kreativnosti, iznajdljivosti, potrpežljivosti do uporabe mojega skrivnega orožja, nasmeh. Glede na to, da sem pred zaposlitvijo precej raziskovala na to temo, sem nekako prišla do zaključka, da si kot tujec tukaj samo zaradi svojega zahodnjaškega izgleda in pomoči pri ugledu firme. A vsaj v mojem primeru ne kaže tako. Sem enakovreden član ekipe, v kratkem času sem si s trdim delom in odgovornostjo prislužila naklonjenost. Moram pa priznati, da je v veliko pomoč, da sem na splošno lepa(inside out) ;). Tukaj se vse vrti okoli lepote. Sicer seveda Kitajci imajo tudi druge »finese«, a v kolikor ne jemlješ stvari preveč osebno ali nisi tekmovalen in vidiš izvor določenega obnašanja lahko svoje reakcije in čustvovanje prilagodiš temu.
Prvih nekaj dni tukaj sem s kolegico domačinko raziskovala mesto. S pomočjo njenih neverjetno bogatih prijateljev sem se počutila kot princeska...v življenju nisem videla toliko dragih evropejskih avtov ala Porsch....sem se že začela iti igrico koliko Porschev vidim v enem dnevu. Ja tukaj so ljudje lahko zelo bogati...Kitajci se sploh ne zavedajo, da v standardu že prekašajo mnoge evropske države. Stalno slišiš pritoževanje kako so revni in kako nizek standard imajo-in to razlagajo v novem Jeep-u z Rolexom na zapestju.
Poleg plače mi šola plačuje udobno stanovanje 55 kvadratnih metrov, s talnim ogrevanjem, kuhinjo, spalnico, dnevno sobo s TV-jem, kopalnico z ogrevanjem-to ogrevanje je zelo fancy za Kitajsko, ki do nedavnega zimskega ogrevanja ni poznala. Stanovanje se nahaja v varovani soseski z vratarjem. Obogatela verjetno še ne bom, a s tem denarjem lahko na Kitajskem zelo udobno živim in še kaj prihranim.
Včeraj smo v šoli priredili zabavo za Halloween. Neverjetno kako so starši predani izobrazbi svojih otrok, predvsem mame bdijo nad njimi kot sokoli. Te mame so stilsko oblečene v Prado in Guchy, kadar ne nadzorujejo otrok strmijo v svoj Apple telefon –ali karkoli že je; nebi vedla....v glavnem so me že parkrat pobarali, naj zamenjam svoj stari samsung za apple....kot, da tistih nekaj sto evrov ni nič. Tudi večina otrok ima zadnjo izdajo tega telefona. Sicer pa delam v moderni privatni šoli in kaj takega ni tako nenavadno.
Kot tujka sem v mestu atrakcija. Kamorkoli grem se ljudje ozirajo za mano in komentirajo kako sem lepa. V šoli je skupina učenk, ki me gledajo kot bogca-ali pa kot bi bila Justin Bieber ali kaj podobnega...smešno. Včasih so ti pogledi nadležni, večinoma pa se navadiš in se distanciraš od tega z razumevanjem, da si pač zanimiv, tako kot je bil pred leti nenavaden črnec v Sloveniji. Nasmeh in prijaznost te poneseta daleč.
Ljudje so zelo prijazni in pomagajo kakor se da. Znajo trdo delati in noro žurati. Da si rad sam s sabo je tukaj skoraj kletvica. Ves čas druženje in interakcija. Sklepanje biznisev vse povprek. Če lahko prodaš ali obstaja možnost, se že debatira kaj bi se dalo narediti.
Ker je tukaj toliko bogatih poslovnežev ni vrag, da s kolegico ne izvrtava kakšne dobre ideje in jo uresničiva s pomočjo vlagateljev ;)
Sveti mir na srečo najdem med jutranjo vadbo v parku, čeprav sem spet atrakcija-tujka, ki vadi GongFu. Zaenkrat še dokaj spoštujejo, da nekaj vadim in me ne motijo. Sicer se iz vseh koncev razlega različna glasba, petje, dretje... ker sem že nekoliko zverzirana, uspem zmeditirati čez svojo vadbo-večinoma.
5.
Z mano trenutno stanuje XiaoYu-kolegica z Wudanga, ona mi je pomagala do te službo in je moj neutrudni prevajalec in kompanjon. Skupaj sva dobra ekipa in si pomagava.
Pred prihodom v Changde, me je peljala na obisk k staršem. Opozorila ma je, da živijo na deželi in so revni...khmmmm...ko sem prišla tja sem videla lepo novejšo hišo(pač ne evropejsko, ker smo na Kitajskem kajpak ;)), gojitvene rastlinjake za gobe(Ostrigarje) z gojitvijo katerih se preživljajo, precej opreme za ta namen in nič kaj revščine...ne vem kaj si oni predstavljajo, kot revščino, ali bolje rečeno, kako šokirani bi bili nad našo revščino...kolegica je kar stežka razumela, da pri nas nekateri nimajo nič, niti zemlje na kateri bi lahko kaj gojili. Kitajci imajo velikokrat podeželjsko hišo in še stanovanje v mestu....toliko o tretjem svetu. No seveda so skupine ljudi, ki so ubogi-tako kot povsod, a tukaj tega ni v takšnem obsegu. Sem prepotovala to deželo počez, videla različna mesta, vasi ipd.....povsod je očitno in razveseljivo kako si ljudje pomagajo.
Predvsem družina je navadno trdna Kitajska enota. Denar se preliva od enega člana do drugega...zaradi tega nastane večina trenj v družini, a nobeden ne strada. Starši si želijo svojih otrok v bližini in XiaoYu-jini težko sprejemajo, da se ne bo poročila s kitajcem in da bo po vsej verjetnosti slej ko prej zaživela na Švedskem pri svojem fantu Simonu(moj WuShu brat).
Sicer zaenkrat še nisem bila v vezi s Kitajcem(mi vedno prekriža pot kak evropejec ;)), a kolegica ves čas ponavlja, kako so Kitajski moški dobri, kar se tiče družinskega življenja. Pri njih ni nenavadno če te tipček pozna par mesecev in si mu res všeč, te brez oklevanja poročil ;)....Izkusila pa sem kako je imeti moške prijatelje Kitajskega porekla-pravi gentelmeni, ki plačajo za vse ženske muhe. Kar malo osladno na momente ;)
Starši še vedno vršijo znaten pritisk na odrasle otroke, da se poročijo. Spoznala sem par sestavljen iz lezbijke in geja, ki sta si tako uredila skupno življenje, da starši dajo mir. Poročila sta se drug z drugim, v hiši imata vsak svojo sobo in svoje partnerje...tega je baje veliko. Veliko je tudi nesrečnih mladih ljudi, ki so se poročili zaradi pritiska ali denarja. Denarja vsekakor ne manjka-ne vem pa koliko je srečno poročenih. Ker poučujem pogovorno angleščino rada sprašujem take stvari. In ena od privatnih učenk se je razgovorila koliko imajo ločitev med mladimi in da je mislila, da so razmere v evropi boljše, ko sem razložila, da je vse skupaj podobno-sicer ni pritiska, je pa še vedno nezadovoljstvo.
Zelo radi imajo svoje otroke. Ti otroci so večinoma prijetni, nekateri pa so zelo razvajeni-po oceni bi rekla, da podobno kot naši otroci. Imajo pa ti otroci zelo malo prostega časa. Skoraj ni trenutka, ko nebi kaj študirali, vadili, ipd. Sami pravijo, da imajo samo predmete in ne tečajev ali kaj podobnega, kjer bi počeli kar jih res veseli.
Način poučevanja tukaj je precej drugačen kot pri nas. Gre za sistem papige ponavljanke. Večina otrok ima probleme z razmišljanjem, ker so tako zelo usmerjeni na vsakem koraku. Zelo težko mi je poučevati «ta pridne« otroke-po kitajskih standardih. Zelo težko jih zbezaš, da stopijo ven iz okvirjev. Po drugi strani pa je čisto druga zgodba s »porednimi« otroci. Sprejemajo drugačnost in se z lahkoto odprejo in učijo na sproščen način.
Ko sem bila prvič priča tekmovanju v poučevanju, ki so ga imeli učitelji te šole(Vsak učitelj prikaže svojo metodo poučevanja, potem ocenijo kdo je bil najboljši), sem bila prve pol ure kar v šoku. Bombardiranje z besedami in robotsko ponavljanje kot v kaki grozljivki-mogoče bi bilo še ok če nebi ponavljali ti. Chinglish-mešanice med angleščino in kitajščino. Le redko izgovarjajo pravilne tone in jih je po mojem mnenju potrebno učiti individualneje. Kitajski in Angleški jezik sta tako različna, da potrebuješ drugačen pogled, pa naj gre za enega ali drugega.
Sedaj se privajam in sprejemam ta način a predvsem vnašam bolj sproščeno vzdušje in možnost razmišljanja in podajanje lastnega mnenja.
No tukaj bom zaključila.
Lepo se imejte in upam, da razmere z begunci ne vplivajo preveč na vas-v slabem pomenu seveda. Berem kaj se dogaja pri vas in je kar neverjetno. Večina kitajcev nima pojma o teh dogajanjih, sem pa govorila z enim učiteljem tukaj, ki prav tako uči na univerzi in je precej razgledan: ni mu jasno zakaj spuščamo(nemčija predvsem) te ljudi v svoj prostor. Enostavno mu ni razumljivo. To je en pogled s tega dela sveta ;)
6.
Hmm..baje da imajo sedaj lahko po dva otroka in niso več omejeni samo na enega. Populacija se je začela starati. Vlada je hitro reagirala in povzročila novi baby boom. Veliko družin vidim s po dvema otrokoma, predvsem v starosti tam do 7 let. Sodelavec pravi, da načrtuje samo enega, ker vse postaja tako drago in tekmovalno. Nikakor ni zadosti, da otroka pošlješ v prestižne šole, moraš zagotoviti odlične tutorje, ga seveda voziti v prestižne glasbene šole ipd..
Veliko komentirate, de si kitajsko predstavljate kot revno in na moje pisanje nezaupljivo pripominjate, da verjetno vse ni tako lepo. Res ni, a zagotavljam vam, da so tukajšne cene povsem primerljive oz. višje kot v Sloveniji, standard stanovanj je primerljiv z našimi, najemne cene pa seveda nižje(moderno dvosobno stanovanje, cca 55 kvadratov stane v centru 160€) vsakdo, ki dela, ima stanovanje in relativno kvalitetno hrano-ni Hoferjev, ki bi služili s poceni produkti,...ljudje ne kupujejo cenene hrane kot osnovno živilo-ni tega da si ljudje ne morejo privoščit sadja in zelenjave...tukaj v vsakem primeru dobro ješ, pa si lahko precej ubog. Ubogi pa so predvem ostareli, ki so stavili na skrb svojih otrok, a so se jim ti odrekli. Ali pa otrok niso imeli,ipd. Tukaj se pričakuje, da otroci na stara leta poskrbijo za starše. Bodisi, da se preselijo skupaj, ali pa jim plačujejo življenske stroške in jih obiskujejo kolikor utegnejo. Sociala se počasi razvija, a v primeru evrope, je še daleč do učinkovite skrbi za ostarele. Ves narod se fokusira na otroke. Nebroj izobraževanj, trgovin za otroke, zabavišč, posebnih prehranskih dodatkov za nadobudneže...., Otroci res študirajo 7 dni na teden.
Trenutno vse privatne šole mastno služijo.
Kitajci so ponosni na to kako pridno delajo...res je..delajo po cele dneve. A njihov tempo je precej drugačen kot v evropi. Vseno je dovolj časa za prehrano in počitek, zaposlovalci precej dajo na team building-pa naj bo še tako majhna firma. Predvsem je zelo drugačen ritem in za poslovneže precej bolj spodbudno okolje. Če ne služiš mastnih denarcev davkov in dajatev ne plačuješ. Vse gre v tvoj žep. Je pa res da je zaradi pomanjkanja kontrole veliko prevar. Bodisi v smislu kvalitete blaga ali uslug. Zato so kitajci izredno zahtevne stranke. Ni kar vse dovolj dobro za njih. Za svoj denar bodo potegnili najboljše, če bodo le dovolj pazljivi. Zaupanje v domače proizvode je nizko. Stavijo na Korejske, Tajske in Japonske znamke, še prej pa seveda na Ameriške in Evropejske.
Cveti internetna trgovina. Ljudje ogromno kupujejo na strani TaoBao. 11.11. imajo nacionalni dan samskih. In kaj počnejo na ta dan? Nakupujejo; da si lajšajo svoje osamljene dušice. Trgovci pograbijo vsako priložnost in zato je recimo na tem portalu 24 ur vse znižano. Uganete koliko je portal skupno zaslužil samo do 4. ure zjutraj? 8 mio dolarjev! Noro.
Slovenijo trenutno vidim, kot ubogo, skoraj tretjerazredno državo. Pri nas vse stoji-razvoj, izobraževanje, duševni razvoj, možnost dostojnega življenja. Kako presenečeni bi bili mnogi nad stanjem večina kitajske :D. Res je kitajska ogromna-seveda se najde sem pa tja provinca podobno revna kot je slovenija ;P
A tukaj ljudje živijo. Privoščijo si izlete, telovadijo v parkih, dobro jejo, nakupujejo,...Seveda je kultura drugačna in vsaj zame okorna, glede ne-kitajcev. A logično propaganda dela svoje, tako kot pri nas. Pri nas izpostavljajo kršenje človekovih pravic na Kitajskem, pa mislite, da Kitajska trobila ne delajo enako? Kako evropejci nespoštljivo ravnajo s svojimi državljani in dajejo prednost teroristom in muslimanom, potem pa se čudijo nad atentati??« Ja pa saj niso čisto prisebni!«...
Kitajci se imajo za izjemno inteligenten narod....hmmm...moje videnje tega je, da glede na to kako velika je država-seveda da se najdejo pametni ljudje. Moj splošen vtis je, kakršen je bil že pri mnogih predhodnikih, da si dober zanje dokler imaš kaj ponuditi, potem odpadeš ko knof. Ni jim mar če tvojo idejo naprej posredujejo v popačeni obliki, samo, da je drugačna-takšna, ki jo s svojim kulturnim odzadjem niso sposobni proizvesti. Je pa težko tistim Kitajcem, ki so odprti in prostega mišljenja...taki po večini sanjajo o selitvi v Ameriko ali Avstralijo....
7.
Vsem bi rada zaželela lepe praznike in čudovito novo leto 2016!!! Imejte dovolj poguma za uresničitev svojih ciljev in želja. Spoštujte ljudi okoli sebe, pa če razmišljate podobno ali popolnoma drugače. Vsak izmed nas je pomemben del izkušnje imenovane življenje. Verjetno nikoli ne bomo v polnosti izvedeli kako je določena izkušnja ali oseba spremenila potek našega bivanja- a dejstvo je, da vsaka malenkost šteje. Zato bodite prijazni drug z drugim, vsaj z nasmehom. Življenje za nikogar ni posebej lahko, saj ima vsak svoje travme in strahove. Mogoče navzven izgleda, da ima kdo popolno življenje, a če pogledamo za zaveso, po vsej verjetnosti tudi ta posameznik bije neko bitko. Včasih je le razumevanje in empatija meja med življenjem in smrtjo, med lepim in težkim življenjem. Za svoje življenje smo v veliki meri odgovorni sami, a kako dobro dane topel objem, iskren pogovor,...
Rada vas imam!!!
Kaj pa Kitajci? Kako praznujejo Božič ali Novo leto? Torej večina jih ne praznuje Božiča doma, le večina šol je vpeljala večerne proslave ob tem prazniku. Večinoma učenci pripravijo nastope in recitale, imajo ples ali koncert. Večina ni slišala za Jezusa, so pa za Božička in darila. Tako večinoma ne vidijo Božiča kot verskega praznika, ampak kot čas obdarovanja in nakupovanja.
Za zahodnjaško Novo leto praktično nobeden ne ve. Imajo svoje Novo Leto, ki je vezano na Lunarni koledar in letos nastopi na 8. Februar. To je čas, ko se družina neglede na to kje kdo je, zbere za isto mizo in uživa v bogati pojedini. Po starih običajih naj bi ta večerja potekala v hiši za zaprtimi vrati, ki se jih ne odpira vse do konca, da nebi med nepazlivostjo pri obedovanju, vskočil kakšen zli duh. Prav tako naj se nebi na dan Novega leta obiskovalo prijateljev, ker to prinaša nesrečo. Starejši ljudje naj bi med tem praznikom skrbeli za mlade in budno pazili, da jih ne obsede zli duh.
Učenci imajo po koncu praznovanja, ki traja kak teden, enomesečne zimske počitnice. Večinoma imajo veliko domače naloge, tako, da so večinoma doma za knjigami. Privoščijo si kakšen izlet v kino in druženje s prijatelji.
V šoli otrokom(in učiteljem) skušam prikazati, kako naši prazniki dejansko izgledajo. Vsi seveda poznajo Ameriške filme in njihovo pocukrano in exstra potrošniško vsebino.
Glede na to, da prijateljujem z vsemi narodi sveta, približno vem, da po večini Evrope praznujemo podobno. Vse bolj skromno..in predvsem v veselje otrok.
Včeraj sem v Angleškem kotičku predstavila zimske aktivnosti in športe-vezane predvsem na sneg. Tukaj smo že precej južno in ni nujno, da sneg sploh pade vsako leto. Iz papirja smo izdelovali preproste snežake. Zanimivo, kako so bili navdušeni in so z zanimanjem sledili navodilom. Nekateri so res face in neglede na to kakšna je politika v tej šoli, neglede na to, koliko lubosumja in nagajanja doživim včasih s strani osebja, je lepo delati z otroki in za njih.
Večinoma starši, ..ki so mojih let :P..želijo za svoje otroke boljše življenje kot so ga imeli sami, bolj odprto svetu in zahodu. Ne bom komentirala ali je to dobro ali slabo-lepo je predvsem videti to predanost staršev...neverjetno...
8.
Učenka, ki jo poučujem privatno me je povabila na kavo in tortico. Ves ta špas na Kitajskem seveda ni poceni...kar vse naredi še toliko bolj posebno. Kava je stvar zadnjih 5. let in vse več mladih je prevzela do mere da odpirajo kafetarije. V teh »lokalih« imajo neverjetno tehnologijo in kvalitetno kavo, ki je verjetno v Sloveniji ne vidimo pogosto. K kavi pristopajo podobno kot tradicionalno k čaju-zelo natančno in z občutkom. Mimogrede, ta učenka čigar fant je lastnik kafetarije, je omenila, da se z njo ne more preživeti, a je to v vsakem primeru njegov hobi-se pravi, takšne biznise imajo za hobi...ajej..koliko denarja. Je pa res bil kapučino s karamelo zelo okusen in skutna tortica skoraj tako okusna kot doma. Mimogrede nisem redni pivec kave, mi pa zelo odgovarja na vsake toliko-kot sladica.
Sem pa fan Kitajskih zelenih čajev. V Evropi se šteje Japonski zeleni čaj za višjo kvaliteto ipd...a naj vam povem kako neverjetne čaje sem okusila tukaj...neverjetno!!..pravljica..Sploh ker so pogoji v tej regiji odlični za gojenje čajevca-regija Hunan. Od zelenih, pu er, zeliščnih,...predvsem pa je za tole mesto in okolico tipičen zeleni čaj z ingverjem. Ima nekako okus po prekajenem ingverju, a subtilno-zanimiv čaj. Na splošno je za ljubitelje zelenega čaja Kitajska raj!
9.
Čeprav je Wudang 8 ur vožnje z vlakom stran, je še vedno bližje kot ko sem v Evropi...
V tem času sem dobila dva nova Wushu brata: Mathew-a(Kanadčan) in Mihu-ja(Švicar). Na žalost sem za njuno posvetitev delala in nisem mogla biti prisotna. Te ceremonije so vedno zelo pomenljive. So temelj nadaljevanja izročila borilnih in duhovnih veščin Wudanga.
Veliko domačih piškotkov in okusnega štrudlja, ki bi ga z veseljem pomalicala, vam želim ;)
10.
Upam, da ste lepo preživeli preskok v 2016
Sama sem preživela Silvestra na Wudangu. Nazaj v Changde sem šele drugi dan, a se mi že kolca po prijateljih in Wudangu. Bilo je lepo in preprosto. Za Silvestra smo si zunaj zakurili ogenj in lepo predebatirali čez polnoč. Trenutno je v šoli zelo mraz, ni ogrevanja..tudi zunaj so bile temperature okoli ničle. Ko človek pride nazaj v preprostost, spet rabi kake par dni, da se telo privadi. A je tako prijetno…klime za ogrevanje v mestu, mi že pošteno načenjajo sinuse.
Trenutno se mi v življenju odvijajo kake 3 precej različne zgodbe. Prva je povezana s preprostostjo in trdim delom Wudanga, druga je moje doživljanje delovnega okolja in tretja; neverjetna poznanstva in izkustva priviligiranih Kitajcev…seveda se najde še kaj kar ne spade v te 3 domene.
Vse zgodbe me bogatijo na svoj način…seveda imam najraje tisto iz Wudanga a kaj ko zgodbe iz Wudanga nebi bilo če nebi bilo ostalih.
Vedno sem si predstavljala, da je življenje eno samo. Živiš pot, ki jo hodiš in to je to. Nekateri ljudje so mnenja, da je razcepljenost del odraščanja, da v končni fazi življenje mora postati enovito, mora imeti nek skupek stvari, ki logično spadajo skupaj.
Vedno bolj se mi kaže, da to verjetno velja za ljudi, ki obstanje in se ugnezdijo v določeno mišljenje. Ne pravim, da je to narobe. Le raziskujem različne poglede.
Ko spoznavaš različne kulture in odzadja(Azija, Skandinavija, Balkan,..), ki te kulture držijo tisočletja skupaj, spoznaš koliko različnih oblik doživljanja življenja obstaja. Koliko različnih vrednostnih sistemov ima ta zemlja, koliko različnih odtenkov morale in pravičnosti pozna. Ko spredvidiš vse te barve, kako se odločiti za eno samo? Je tako nenavadno če vzameš vse in iz njih narediš svojo sliko?
Največji problem nastane, ko ne pašeš več v nobeno škatlo preveč izrazito. Ljudje, ki so prepotovali svet, iskalci, učenjaki, zdravilci,…ljudje, ki so šli čez težke preizkušnje in so uspeli svoje življenje pretvoriti v resnično življenje nekako nimajo svoje kategorije…še najbižje verjetno pašejo v kategorijo čudakov.
Navzven so normalni ljudje, ki jih srečaš v supermarketu ali pa sedijo zraven tebe na vlaku. Na njih ni nič posebnega, dokler jih ne spoznaš ali pa situacija zahteva akcijo, ki so je ti ljudje vsekakor sposobni…pripravljeni so vam pomagati neglede na to ali jim boste hvaležni ali ne. Nimajo skritih agend ali želje po priznanju. Stvari počnejo zaradi tega ker je tako prav, ker je človeško. Takšno vedenje danes ljudi preseneča, ne vedo kako se odzvati, še naprej dvomijo v pristnost.
Ljudem je lažje dati denar za nekaj, tako vsaj vedo, da so nekaj kupili…saj veste, nič ni zastonj ;). Ko pa nekdo nekaj stori za sočloveka mimogrede in iz srca, nastane problem. Kaj ta človek hoče?
Azijci ponekod še črpajo iz prastare kulture in se jim širokosrčnost ne zdi tuja. Še celo občudujejo jo.
Denar….Kitajska je definitivno ravno toliko razcepljena med moralo, zdravjem ter denarjem kolikor katerakoli druga država zahoda…le oblika te razcepljenosti je manj fina kot drugje-to je moje videnje. Sploh ne zagovarjam vseh bedarij, ki jih počnejo…le pravim, da so pri početju bedarij manj subtilni in še celo malo trapasti po domače.
Trenutno se cela Kitajska utaplja v smogu in ljudje panično iščejo načine za boljše življenje. Zapirajo se po domovih, vgrajujejo drage čistilce zraka in vode tujih proizvajalcev, kupujejo organsko hrano,…po drugi strain pa spet: neomejena potrošnja luksuznih dobrin, ki za proizvodnjo potrebujejo toliko in toliko umazanije in uničevanja okolja. Pred časom sem videla oddajo kako v nekih provincah sploh ni več čebel in morajo npr. jablane delavci opraševati na roke….bog pomagaj…..in potem se spomnim na naše čebele in na Cinkarno Celje..ne vem kako je sedaj s tem, a ko sem odhajala v Azijo, so se tam domačini borili za svoje zdravje. Okolje tam je zastrupljeno, ljudje na veliko zbolevajo za rakom….in verjetno je Cinkarna Celje ena mnogih, ki si pri nas privoščijo takšno nagnusno početje. Ko intervjuvajo Kitajce odgovorne za onesnaževanje, jim lahko še celo verjamem, da so neuki in nerazgledani in se jim sanja ne kaj počnejo z okoljem…našim veljakom takšne naivnosti ne morem pripisati…
Žalosti me, da je naša lepa Slovenija vse bolj podobna tej veliki, pogosto nevedni Kitajski.
Nič nimam proti nobenemu narodu, naučila sem se, da je za vsako obnašanje razlog-in ta razlog je največkrat nevednost.
Zelo si želim, da bi bil Slovenski narod izobražen-pa ne glede na diplome, glede na razumevanje in zmožnost urediti spodobno državo, ki jo sedaj kličemo Slovenija.
Ko s kolegi Norvežani debatiramo o različnih tematikah, od šolstva, življenskega standard, motiviranosti in naravnanosti ljudi…velikokrat slišim besede kot: “…kar govoriš me spominja na generacijo mojih starih staršev.”…in potem se zamislim, naša evropska in napredna Slovenija je za vsaj dve generaciji znanja in iskušenj za Norvežani…ja hudiča…seveda bi se raje preselila tja…hehe :P
Seveda imajo drugačno zgodovino in precej več cvenka. Po drugi strain pa so tudi sami precej mlada država, ki so bili do leta 1900 vedno pod drugimi narodi….ja..je smiselno, 100 let, 2 genaeraciji. Upam, da se bo po odkritju naftnih vrelcev v Prekmurju tudi Slovenija razcvetela :D
12.
Čez dobra dva tedna(8.2.2016) bo Kitajsko Novo Leto. Letošnje leto je v znamenju Ognjene Opice; Huŏ Hóu (火 猴). Če vas zanima Kitajska geomancia oz. devinacija, vam povem, da je leto 2016 označeno kot aktivno leto.
Ljudje rojeni v letu Opice so inteligentni, živahni, radovedni, kreativni, fleksibilni, ambiciozni in pogosto uspešni posamezniki.
Opica je najraje na vrhu drevesa, kar velja tudi za ljudi rojene v teh letih. Radi so pomembni in zaradi tega tudi nemalokrat ljubosumni na druge, ki so uspešnejši od njih. Splošni uspeh in ugled jim pomenita več kot finančni dosežki.
Kitajci so glede pomembnejših dogodkov v življenju še vedno precej navezani na stare običaje in nasvete. Napovedujejo, da zna biti to leto Kitajski Baby boom, saj je Opica ena bolj cenjenih predstavnikov Kitajskega horoskopa, zaradi svojih karakteristik-predvsem zaradi skoraj zagotovljenega uspeha v življenju. Seveda, kateri starš pa se brani uspešnega otroka?…pa ga imejmo v letu Opice, ko ima še kakšno možnost več, da na stara leta lepo poskrbi za svoje starše ;)
Naj opozorim, da je vsakršno posploševanje v Kitajskem(ali kateremkoli) horoskopu jalovo. Že res, da se karakteristike lahko ujemajo, ne dotakne pa se konkretno posameznikovega življenja. Zato nebi dala roke v ogenj in vam rekla, da bo to leto zaradi svojega elementa-Ognja, dalo ogromno energije ljudem rojenim v znamenju Opice.
Že velikokrat sem napisala in še velikokrat bom, da je t.i. Kitajska metafizična znanost, kamor sodi Kitajska astrologija, I Ching, Kitajska Tradicionalna medicina,..neverjetno globoka in napredna. Ni pa je lahko razumeti iz gledišča Zahodne miselnosti.
Če imate čas in voljo za raziskovanje Daoistične miselnosti, ki je nekako rodila ali pa bila vsaj babica tem neverjetnim dosežkom človeštva, priporočam knjigo »A Daoist theory on Chinese thought«, Chad Hansen. Za koga bo potrditev stvari, ki jih že ve ali čuti, za drugeg pa bo to vstop v labirint neslutenih možnosti in vpogledov. Je pa ta precej težka knjiga, mala sopnička, k razumevanju starodavnih znanosti.
Kako sem nesramna, ko vas stalno strašim glede tega koliko je stvari, ki se jih je potrebno naučiti in zavedeti, da bi lahko razumeli...:P
Vsekakor eno življenje ni dovolj :P
Naj poudarim, da teh znanosti ne gre enačiti z »moderno« Kitajsko družbo...to je druga zgodba. Še vsak Kitajec, ki sem mu razkrila kaj počnem in česa se učim, je komentiral, da ne more verjeti koliko tujcev se zanima za te reči-domači ljudje pa se tega otepajo kot garjavega psa.
Splošna populacija je v nekem svojem svetu, ki jim ga servirajo Kitajski mediji...tako kot ostali svet. Na TV-ju seveda ne govorijo veliko, če sploh o teh rečeh..zato verjetno ne štejejo ;) :P
Je pa vzpodbudno, da se je zanimanje za staro Kitajsko kulturo začelo prebujati. V nekaj mestih so odprli Konfucijevo šolo, kjer kombinirajo učenje stare kulture(kaligrafija, filozofija, glasba,..) z Zahodnjaško(učenje angleščine, zglednih zahodnjaških navad,..). Ustanovitelji si prizadevajo k čim večji razširjenosti teh šol, kar se mi zdi hvalevredno.
Velika, velika škoda za cel svet, če se ta znanja-še tako osnovna, izgubijo ali zaradi arhaičneg jezika ostanejo skrita. Pomembno je, da gredo ta znanja naprej in se prepletejo z modernostjo do te mere, da jih lahko razume večji krog ljudi. Kajti ko nečesa ne razumemo, to postane ali vraževerje ali pa nemoralni ljudje izkoriščajo nevednost drugih za služenje denarja, zraven zavajajo ljudi z dezinformacijami, olepšavami in popularizacijo neke neresnične močno poenostavljene slike teh znanosti. Če je to dobro ali slabo, presodite sami ;) Ljudje pa bodo vedno ljudje..:)...
13.
Za KNL smo povabljeni na praznovanje h kolegici. Se že veselimo vse dobre hrane, ki nas tam čaka...:tako bi opisala KNL velika večina Kitajcev-veliko dobre hrane ;)
Poučujem še dober teden, potem pa s skromnim proračunom naprej...se ni vse tako izšlo kakor je bilo zamišljeno, je bilo pa vsekakor zanimivo in plodno obdobje. Naj se ta plodnost nadaljuje v prihajajoče leto!
Na žalost mi tokrat, ravno zaradi omejenega proračuna, ne bo uspelo obiskati kolegice na Taiwanu...upam, da mi bo to v bližni prihodnosti le uspelo.
Tudi tokrat slovo le ne bo tako preprosto..v teh treh mesecih sem spoznal par odličnih posameznikov, ki bodo od sedaj naprej naseljevali moje srce, z vsemi vami, ki ste že tam.
14.
Hoj vsem v Opičjem letu!
Končno sem zaključila s poučevanjem Angleščine in takoj za tem hudo zbolela. Tri mesece sem se zadrževala, da nebi bila odsotna v službi, po koncu, pa se mi je vse samo sprostilo. Ves stres in vse zadrževanje, ki je bilo potrebno, da sem preživela to obdobje se je seveda nekje nabiralo in lepo izbruhnilo, ko sem se sprostila.
Imela sem hudo vročino, kri je bila tam, kjer vsekakor ni normalno, pljuča so bila totalno zasluzena in so komaj predelovala kisik,...skratka bilo je kar malo grozljivo.
Za takšne simptome, bi doma verjetno preživela težke preiskave in dobila težke tablete...tukaj so prijatelji šli zame v tradicionalno lekarno, povedali simptome in dobili škatlico zeliščnih teblet za "izganjanje" mraza iz telesa(težko prevedem, a v Kitajski medicini simptome povežejo oz. najdejo vzrok za te simptome in potem zdravijo vzrok, ne simptomov).
Že po prvi dozi tablet se mi je stanje začelo umirjati.
Škoda, ker naše zdravstvo ne pokriva Kitajske medicine, ker imamo kar nekaj dobrih zdravnikov tudi v Sloveniji.
Velik plus Kitajske tradicionalne medicine je, ker ni stranskih učinkov ali dolgega okrevanja, kakor npr. po antibiotikih, ki ti fino načnejo prebavila ipd... Kitajska medicina me vedno preseneti v svoji učinkovitosti.
V parih dneh sem bila spet na nogah in pripravljena na Kitajsko novo leto.
S še dvema prijateljema smo se podali na podeželje Hunan-a h kolegičinim staršem na proslavljanje Kitajskega Novega Leta. Kolegičini starši živijo skupaj s sinom in njegovo mlado družinico. Hiša je solidna za kitajsko podeželje, seveda brez ogrevanja in notri je precej bolj mraz kot zunaj. Poleti je to verjetno plus. Čez dan se ogrevajo z neke vrste pripavami, ki so v bistvu miza pod katero je majhen grelec, čez to mizo pa je pogrnjen kovter s katerim si pokriješ noge, da toplota ostaja pod mizo in si greješ bederca, ko sediš na malem stolčku ob mizi. Čez noč se moraš boriti z zmznjenimi rokami in nogami v kolikor jih nisi uspel ohraniti toplih in vse kar te greje je takšna ali drugačna deka. Vsi trije razvajeni Evropejčki smo spali oblečeni v bundah, pa smo še imeli probleme zaspati-vsaj prve dni.
Vse bljižnje hiše so naseljene z njihovo ožjo in širšo družino, tako, da za KNL nimajo težav z obiskovanjem. Drugi, ki živijo dalj stran, se na obisk pripeljejo seveda z avtomobilom. Za ta praznik večina ljudi ne dela vsaj kake 14 dni, otroci pa so tudi prosti šole in če imajo »srečo«, da ne živijo v mestu, jim tudi ni treba hoditi na razne inštrukcije ipd. ..lepo se igrajo s svojimi bratranci oz. sosedi.
Mesta izgledajo zapuščeno in velika večina trgovin ne obratuje. Moram reči, da je pravi balzam vsa ta tišina in mir, ker je večina Kitajcev doma ali po obiskih.
Kaj Kitajci počnejo za ta praznik-če so doma? Na obisku imajo sorodnike in z njimi igrajo razne igre s kartami, majhong, ipd...večinoma za denar..., gledajo televizijo; predvsem žajfnice, oz. Novoletni TV program, jejo obilna kosila in večerje, navadno z veliko raznimi vrstami mesa-kar je bilo zame kar malo razačaranje..samo kakšni dve zelenjavni jedi od vseh 12....in seveda ti jedi sta pošli najhitreje...ne razumem zakaj ne pripravijo več zelenjave, ker ogromno mesa ostane....no ampak to je klasika, če si bolj zelenjavar: mesojedi pripravijo veliko mesa in nekaj zelenjave, se spravijo na tisto malo zelenjave kar jo je in pustijo meso...ti pa znajdi se »zelenjevar«. Uh in seveda pomečejo ogromno petard in druge municije. Tri dni je bilo kot v vojni coni...grmenje iz povsod; pred hšo, za hišo, in vse naokoli....bliskanje ponoči in bonbardiranje navsezgodaj zjutraj-noro, to doživiš samo na Kitajskem!
Kaj smo počeli mi? Pri bogati prijateljičini sestrični smo igrali veliko Ping-Ponga in se basali z raznimi bonboni in slasčicami zavitimi v tono embalaže- precej tipično, da imajo vse kupljene stvari najprej en zunanji ovitek, potem pa vsaj še dve plasti, če imaš srečo.
V bistvu ni bilo kaj dosti za početi, ker je to predvsem družinski praznik, za povezovanje družine, smo bili mi bolj kot ne nek obronek, neka zanimivost za vse, ki še nikoli niso videli belca. Morali smo se fotografirati z njimi in njihovimi dojenčki in otroci. Prav smešno. Smo se hecali, da bomo naslednjič nosili majice z napisom: «Slika s tujcem: 50 RMB«.
15.
Sedaj sem nazaj na Wudangu. Odličen občutek biti spet v krogu prijateljev in v miru narave. Za vikend smo se nakapali nazaj vsi, ki smo trenutno v šoli. Večina si je za cca mesec vzela dopust od treninga; nekateri so bili na Tajskem spet drugi na obisku pri domačih v Evropi ali na toplejšem jugu Kitajske.
Spet se začenjamo ustaljevati v šolsko življenje s svojimi pravili in obveznostmi ter na skupno življenje, ki prinaša veliko izzivov in veliko veselja. Jutri začenjamo s treningi in zdi se mi , da vsi že komaj čakamo, da pridemo nazaj v pravo formo.
Pomlad počasi zamenjuje zimo. Še vedno je precej mraz, a ko posije sonce, se ogreje na prijetnih 10°C. V šoli trenutno ni tekoče vode, ogrevanja pa sploh ne, tako si pomagamo z vedri vode za umivanje in toplimi kovtri ponoči za gretje.
Čez par dni grem za teden na Tajsko. Nekaj bo biznisa, ostalo pa obisk mojih učiteljev Tajske masaže. Če bi lahko, bi ostala vsaj še kakšen teden, a bi si s tem skrajšala treninge na Kitajskem-česar si res ne želim, saj je to prioriteta mojega potovanja.
Čas teče tako hitro,...sploh, ko počneš stvari , ki te veselijo in si obdan z ljudmi, ki jih imaš rad.
Festival pomladi(Kitajsko Novo Leto) se zaključuje, kar pomeni: POMLAD JE PRED VRATI!
No vam se verjetno ne zdi tako, ker kakor slišim imate lepo pobeljeno zimsko pravljico.
Lep pozdrav s Kitajske!
16.
Tajska!
Na Tajsko sem letela iz mesta Wuhan, ki je od Wudanga oddaljen cca 8 ur vožnje z vlakom in je glavno mesto province Hubei.
Ko sedim na vlaku in opazujem pokrajino, ki beži mimo mene, uokvirjena v okno vlaka, z veseljem delim navdušenje ob prebujajoči se naravi z vrtičkarji, ki marljivo pripravljajo zemljo na novo sezono. Na Kitajskem ima skoraj vsak, ki ima možnost, vrtiček. Če te možnosti ni zaradi omejitev mesta, zasadijo strehe blokov oz. katerokoli prazno površino, izključujoč parke. Pripravijo korita in zasadijo zelenjavico. Tudi čez zimo skrbijo, da imajo prezimno zelenjavo in tako vir lastne hrane.
Že nekaj časa opazujem bob, ki ga je zasadila večina in ugotavljam, da je že kake 15cm zrastel v višino. Ne vem zakaj, a bob me obseda že kakšni dve leti in ga opazim kamor grem.
Gojijo veliko listnate zelenjave, ki je precej uporabna v Kitajski kuhinji; kot samostojna jed, del juhe z nudeljci, kot fila za cmoke,...moram reči, da sem ljubitelj!
Moja vožnja se je dobro pričela. Pogledala si bom kak film, poslušala glasbo, morda zakinkala, potem pa bom že v Wuhanu.
Ko prispem si moram najti hotel, naslednje opoldne pa do letališča in hop na Tajsko.
Iz letala opazujem Wuhan in okolico. Trdno na zemlji si nisem niti mislila, da je okoli toliko vode. Pa ne samo v Rumeni reki(rjavi reki ;)), ki se vije skozi mesto, temveč vse naokoli lahko vidiš ogromno ribnikov, ki so verjetno narejeni od človeka. Veliko število industrijskih hal opominja, da je Wuhan res eno večjih industrijskih mest.
Vreme se iz smogaste meglice prelavlja v jasno nebo z ovčicami...smo daleč od Kitajske.
Letalo zamuja 15 minut, a na srečo je Tajska 1 uro pred Kitajsko in tako imam še eno ali dve minuti, da se nahidriram preden iz Bangkoka letim naprej v ChiangMai.
Za mišji rep ujamem naslednji let in pred tem na security checku predam svoj najljubši šampon-bilo ga je malo več kot 200ml.
Kljub prejšnjim checkom mi ga je uspelo pretihotapiti na Tajsko, tukaj pa mi ga zasežejo! Kriminal!!
Verjetno se vam zdi čudno, zakaj bi se sekirala za enim šamponom?? No saj ni take krize, si bom že na Tajskem kupila kakega natur. Na Kitajskem lahko dobiš samo kemijo, ki je meni z občutljivim nosom neprijetna.
Lepo je imeti nekaj domačega, pa če je to samo vonj najljubšega šampona. Zanimivo kakšno moč ima vonj! Prebuja spomine, ustvarja občutke, zdravi,...
Po Tajski Tradicionalni Medicini in tudi Kitajski, je vonj tista komponenta , ki hrani človeka in ne hrana sama. Okoli sebe moramo imeti naravne, prijazne vonje če želimo ohranjati zdravje. Samo pomislite koliko energije nam da vonj gozda, okusnega sadeža, vonj pokošene trave, vonj poletne plohe,..Ali pa obratno, ko nismo zmožni vonjati stvari npr. zaradi bolezni, koliko manj nam hrana tekne, če smo dolgo v smrdečem/nam nedišečem okolju, nas bo zagotovo doletelo vsaj mentalno stanje neugodja...Dolgotrajno neugodje pa vodi v bolezen..
Priletela sem v ChiangMai na sever Tajske. Kolegica, ki sem jo spoznala pred tremi leti na tečaju Tajske masaže v tem prijetnem mestu, mi pade v objem in me odpelje v svojo roza Tajsko hišo.
Ko je bila Saipin stara 25 let se je poročila z Američanom in se preselila v San Diego. Za časa najinega prvega srečanja, se je pobirala po moževi smrti, ki je ponj prišla pred letom dni. Na Tajsko se je vrnila, da se ponovno sestavi in najde svojo dušo, ki se je oklepala dolgoletnega prijatelja, partnerja, moža,..
Odločila se je, da se poizkusi v Tajski masaži, da bi pomagala svoji odrasli hčeri, ki v Ameriki služi denar v stresnem okolju, in pa predvsem sebi. Tako sva se spoznali.
Kot pozorna gostiteljica mi je med drugim pripravila kruh in maslo-sklepala je, da mi bo po Kitajski absistenci to nadvse teknilo. Postregla mi je s svežo papajo iz njene parcele, mangom, itd. NEBESA!
Takšna in drugačna Tajska toplota mi je odtajala premrzle mišice in kosti.
Že takoj ko stopiš na Bangkoško letališče, ki je največje v državi, je razlika s Kitajsko 100% očitna...detajlov ne bom opisovala.
V ChiangMaiju je zrak neverjeten..noro.., čeprav si v mestu je blažen mir, vse je zeleno in cvetoče, vse diši, slišiš rajske ptice, vidiš mačke in pse, ki brezskrbno uživajo kjer koli jim obleži zadnjica,... RAJ!
Naslednji dan s kolegico obiščeva njeno teto v 3. kolenu, v vasici 40 minut iz ChiangMaija. Poleg tetine hiše Saipin postavlja novo hišo. Čudovita, mirna okolica.
Teta Dang je v začetku nezaupljiva do mene faranga(tujca) a se hitro otopli in zaljubi vame, jaz pa vanjo. Še posebej v njeno Tajsko hrano! Neverjetna ženska z življensko zgodbo vredno knjige.
Pri njej in njenem Ameriškem možu(poročena sta že 50 let..) preživiva cel dan. Pomagam jim obrati zrele papaje, saj so sami že precej v letih in so veseli sveže čile mladenke, ki jim lahko oklesti drevesa.
Saipinina nova hiša stoji na dostojno veliki parceli, obdana z drevesi papaje, manga, longana, zvezdastega sadeža, avokada,... Debatiramo kako ji bom po končani gradnji zasadila vrt okrog hiše. Končno mi bodo permakulturne izkušnje iz wufinga na Tajskem in Maleziji prišle prav. Sem vedela! Pogovor se razvija in ne mine veliko časa, ko mi hišo ponudi v dolgotrajni najem. Hišo je zgradila bolj zaradi tete, kakor zaradi sebe, ker ji hiša v mestu bolj odgovarja, kjer je vse pri roki. Zaveda se, da ni vsak dan mlajša in takoalitako tajsko hišo potrebuje samo kake 3 mesece na leto, ko prileti iz Amerike na obisk k sorodnikom. Zame vidi idealno priložnost da začnem s svojim butičnim zdravliskim retretom. Ve kako ljubim Tajsko in sanjam, da bi zaživela tukaj. Preseneti me njeno zaupanje vame in mojo svetlo prihodnost. Hiša je grajena zelo kvalitetno in stoji na odlični lokaciji za tovrstno dejavnost. Evo mimogrede se odpre nova priložnost. Samo najdem še par investitorjev za štart, pa bo…resno razmišljam o tej sanjski priložnosti. Časa za odločitev imam slaba dva meseca…
Želela bi si ustvajati v Sloveniji, a je Tajska tisto okolje, ki me vedno podpre in zdravi. Verjamem, da s tem ko ustvarim prijetno in varno okolje za ljudi, ki si želijo okrevati ali osmisliti življenje, nekje kjer je vse naklonjeno celostnemu zdravju, moja pot. Manjši center za ljudi, ki si želijo regeneracije in celostnega pristopa k zdravju. V takšnem prostoru bi ljudje lahko ostali dalj časa, kar je esencialno za to da človek prične vibrirati bolj zdravo. Enourne obravnave ali vadbe so dobrodejne, a roko na srce, to je velikokrat le majhen obliž na velike rane. Vsak si resnično lahko pomaga k zdravju samo sam, a potrebujemo nekoga, ki mu pokaže pot in ponudi ramo. Vsaka pot je drugačna, vsak človek je edinstven. Nihče ni na mestu, da sodi. Glede na to, da sem uspela spoznati veliko različnih poti-dobrih, slabih, vselih, žalostnih, lahkih, težkih,.., verjamem, da lahko posameznikom prihranim veliko časa, ki bi ga drugače namenili za ločevanje zrna od plevela. V mojem centru bi lahko izkoristila vse znanje , ki ga imam na področju TaiJi-ja, QiGonga, različnih manualnih tehnik, organske zdravilne prehrane,…Imam krog neverjetnih prijateljev, ki so vsi strokovnjaki na svojem področju, a skromni in predani delu. Vsi ti ljudje imajo neverjetno zaupanje vame in zdi se mi, da bi jim za to zaupanje najbolje poplačala z uresničitvijo mojih sanj.
Čudoviti dnevi polni inspiracije in zagona.
17.
Evo odhajam s Tajske, dežele vedno bolj kislih nasmehov. V večjih mestih je veliko turizma in potemtakem več nazadovoljstva saj novoprišleki ponavadi ne spoštujejo oz. ne poznajo Tajskih navad.
Prej so bili v veliki večini prišleki iz Anglije, Evropskega severa in Amerike. Ta trend se je drastično spremenil. Vse se je začelo podrejati Kitajskim turistom(tudi Ruskim). Označbe niso več dvojezične, ampak tro jezične; Tajščina, Angleščina in Kitajščina.
Tajsko spremljam cca 12 let. Pred dobrimi petimi leti, ko se je Kitajska še bolj odprla v svet oz. odprla vrata za svoje državljane in jim omogočila/olajšala potovanje izven svojih mej, so predvsem mladi Kitajci pričeli prihajati in preplavlajti ta dragulj.
Kdor pozna obe državi od znotraj, ve, kako sta si ti dve kulturi različni. Privedlo je do tega, da so nekatera gostišča in hoteli začeli izobešati znake: “Ne sprejemamo Kitajcev!”. Po besedah Tajske kolegice, uničijo vse kar lahko. Kakor jih poznam, so brez obzira. Če imajo denar si dajo duška: saj so plačali za to! Na splošno se jih drži sloves, da so glasni, umazani in nesramni. Ne gre posploševati a zagotovo je velik procent Kitajcev navajen takšnega postopanja.
Obiskala sem nekaj firm za Slovensko podjetje, ki že uvaža iz Tajske. Zanimivo, da so ljudje še vedno zmedeni ko ponudim roko in izročim vizitko. Pri svojih 32 nisem več tako zelo rosno mlada, a ti ljudje so navajeni Zahodnjaških poslovnih žensk z veliko makeupa in zateglih potez. Mi na misel ne pride, da bi se na debelo pudrala pri 33 stopinjah in 70% vlažnosti zraka. Ko sem klepetala z uslužbenko, ki je v velikem podjetju odgovorna za tuje trge, mi je priznala, da sem jo presenetila, ker se pogovor po telefonu ni ujemal z mojo podobo. Na Kitajskem začuda s tem nimam problemov; važno da sem lepa ;)
Pred časom sem brala članek, ki je govoril o Shanghajskih modernih ženskah. Pripravljene so se podvreči plastičnim operacijam, vse zato, da bi dobile zaposlitev. Baje so na Kitajskem trgu dela, exstremno diskrimitorni do ljudi, ki se ne ujemajo s Kitajskim lepotnim standardom.
Uf..in sedaj nazaj na Kitajsko…: Velik šok bo...
Na letalu sem prvič doživela, da je stevardesa kričala na potnika. Letalo je bilo polno Kitajskih turistov, ki so jih tri Tajske stevardese le stežka krotile. Moja soseda na letalu, je na ves glas klicala svojega kolega na repu letala- sedeli sva na skrajnem začetku letala. Stevardesa ji je s prstom nakazala, da takšno kričanje ni sprejemljivo. Soseda je nekoliko vznejevoljena sedla nazaj. Nekaj sedežev za mano je stevardesa rotila potnika naj za BOGA že enkrat izklopi telefon in mu razlagala, da “Sorry.” nič ne pomaga-že trikrat ga je opozorila, pa še kar ni razumel, da enostavno MORA izklopiti mobitel.
Letalo je pričenjalo vzlet. Ko smo začeli nabirati hitrost je stevardesa, ki je sedela na sprednjem delu letala, enoročno, kot kaka filemska junakinja odpela svoj varnostni pas, se vzravnala in z odločnimi hitrimi koraki, z iztegnjeno roko in glasnim ponavlanjem “Sit down!!!!”, korakala proti repu letala. Očitno je neka Kitajka urejala svojo prtljago v nadglavnem predelu namenjenim shranjevanju, medtem, ko je G sila ostale potnike prikovala na sedeže letala.
Pristali smo. Kitajci veseli, da so ponovno doma in lahko sproščeno izvajajo svoje navade- brez da bi se kdo obregnil obnje, češ da se to ne spodobi.
V resnici zame ni bilo velikega šoka ob povratku. Ko sem pristala nazaj na Wuhanskem letališču, je bila zunanja temperatura prijetnih 15-20°C. Začutila sem neko domačnost, ki jo seva Kitajska, kljub svoji; pa recimo->edinstvenosti. Ko stopim iz letališča, preizkusim taksiste, če bi mi utegnili postaviti ugodno ceno-seveda da ne, hočejo 4-kratnik realne cene. A, da ne bo pomote, vsi so zelo prijazni, le radi bi izmolzli čimveč iz nekitajke.
Nič zato, grem z avtobusom, ki na srečo še vozi po 8. zvečer.
Peljem se do železniške postaje Hankou in hopala nazaj na Wudang. Na srečo sem uspela dobiti spalnik, tako, da se bom praktično zjutraj zbudila na cilju.
Ko sem prispela nazaj, smo s toletno ekipo nadaljevali s treningi. Shifu se je vrnil od svojih domačih po Kitajskem novem letu le tri dni za menoj. Pa začnimo! Zavihamo rokave in “jemo grenko”, kakor se reče. Po domače povedano: trdo treniramo.
Danes je Velika noč ali Ester(po boginji Esteri) kakor mu pravi angleško govoreči svet. Praznik pomladi, preporoda, očiščenja, plodnosti, ŽIVLJENJA.
V moji družini je Velikonočna tradicija močna-tako se je uspela dodobra ugnezditi tudi v meni. Pirhi! Lepa tradicija, ki jo nosim v srcu od malega. Pirhi barvani s čepulnimi olupki. Ni lepšega! Ko jih ustvarjaš ne veš čisto točno kakšen bo končen rezultat, tako je odvijanje le teh iz starih najlonk svojevrsten užitek. En pirh lepši, kot drug! Lepo, naravno, pomenljivo. Kristjani so pirhe posvojili, kot kaplje Kristusove krvi. Staroselci so jih slavili kot izraz plodnosti, rojstva, itd.
Ne boste verjeli, letos sem jih naredila na Kitajskem. Razdelila sem jih med sosšolce, ki so bili te geste seveda veseli. Primerjali smo navade in običaje za Veliko noč in se šalili na ta račun.
V naš Long Shang Zheng se vrača pomlad s polno paro. Drevesa končno zelenijo. Nabrala sem celo regret in ga pripravila nekoliko bolj po Francosko-prepražila skupaj s korenino in česnom, ter dodala kuhan krompir. Odlična pomladna jed! Spomladi se mora pojesti vsaj pest regrata, drugače ne šteje ;)
Slovenci imamo res bogato zakladnico tradicij. Veliko imamo ponudit svetu.
Želim vam lepe Velikonočne praznike kar jih še je.
18.
Čez točno en teden bom nazaj iz mojega, tokrat 8 mesečnega, bivanja in raziskovanja Kitajske .
Rada bi vas opozorila na odličen intenziv Daoističnih veščin v Fiesi, na katerem bom sodelovala kot ena izmed učiteljev.
DAOISTIČNI INTENZIV V FIESI od 26. do 30 aprila 2016
Več podatkov lahko najdete na povezavi:
https://www.facebook.com/events/1002146176485458/
Cilj intenziva je ljudem ponuditi možnost avtentičnega treninga in vpogleda v veščine Wudanga.
Se slišimo in kmalu tudi vidimo!
