Odnos do hrane

Zelo veliko se govori o veganstvu, presnojedstvu...ali pa se jaz gibljem v takih krogih?

Sama sem okrog 10 let lakto ovo vegetarjanka(poleg živil rastlinskega izvora jem še mleko in jajca), sicer jajca in mleko uživam poredko in še to če dobim oz. kupim domačo zadevo, za katero približno vem iz česa izhaja-v zadnjem času pa delam na tem, da si zagotovim te dobrine od naših domačih živali. 

Ker je v moji naravi, da se dosti čudim stvarem(to že veste..), me čudi tudi to, da nekateri vegani, presnojedci in podobni (ki se tako prehranjujejo bogve koliko časa..3 mesece?), zagovarjajo tako skrajna stališča. Se pravi, da je njihov način prehranjevanja !edini pravi!...??

Sama uživam v presnih/veganskih sladicah, jedeh,..kadar imam le priložnos in v tem uživam..izredno odlično...njammm!! Če bi imela lepo plačo..no če bi jo imela..:)...bi si lahko privoščila vse te eksotične oreščke, razno razna rastlinska masla,ti.  superhrano,  sveže ekološko sadje iz vsepovsod,....ampak moja realnost je malo manj finančno zmožna in tako, takšne stvari pridejo naokoli večinoma le prek prijateljev, ki velikosrčno ponudijo kako tako dobroto.

Pogrešam več možnosti, receptov iz živil, ki so lažje in lokalno dosegljiva...:/

Čestitam vsem tistim veganom in drugim, ki uspejo s skromnim proračunom jesti lokalno in kvalitetno ali so celo samooskrbni. Brez sarkazma- resnično vas občudujem.

Glede tega kar dam v usta sem kar zahtevna..če je le mogoče, kupim ekološko in to sezonsko, lokalno, ker mi je moje počutje pomembno in se poskušam čimbolj poslušati-kaj je za moje telo, psiho dobro in kaj ne..

Vseeno rada denar ki pricurlja od raznih terapij, masaž in izmenjav(ki jih delam zato, da nekomu pomagam, ne zato, da obogatim) ter mojega pridnega moža, ki hodi delat vsak drugi teden na drugi konec Slovenije,  raje do zadnjega centa porabiva za stvari, ki so vredne tega denarja in v okvirih, ki nama še dopuščajo preživetje. 

Letos je nenormalna suša in lastnega  pridelka je malo..zato je potrebno dokupovati. 

Glede na to, da želiva živeti normalen tempo življenja z naravo, se je potrebno marsičemu »odreči« in si pošlihtati na podstrešju kaj so prioritete. Realno gledano, si je v teh časih(če startaš z nule) težko zagotoviti samooskrbo kot posameznik.. še na ravni vasi! kaj šele države je to ZALOGAJ.

Meni se zdi problem ne toliko v načinu prehranjevanja,  kakor v vrednotenju hrane. Se pravi  npr. Meso živali je totalno razvrednoteno. Razvrednoten je njihov obstanek (njihovo življenje, čustva, potrebe,..)..prav tako rastlin, zraka, vode,mikroorganizmov,...

Če bi v živalskih beljakovinah videli pred sabo celo kravo, ki ji je ime Rožica in je živela pri človeku Matiji, ki jo je vestno krmil z dobro naravno krmo, jo redno česal, skrbel zanjo in jo imel rad, bi po mesu posegali precej bol zmerno..če sploh...

In gospa Vojka se trikrat na dan sprehodi do nasada letošnjega korenja, se z njim pogovarja, ga neguje kakor je mogoče lepo in uvidevno. Pa kokošja jajca od sosedovih kokoši, ki živijo v pravem kokošjem dvorcu, so vsako jutro pocrkljane in ogovorjene,........

Problem je  v čustvovanju ljudi, ki se jim po večini zdi celo  smešno, da nekdo tako skrbi za žival, rastlino... »Ja kje si pa že to videl, lol??«...Vse je potrebno videti, vse se je potrebno naučiti skozi lastne izkušnje, parkrat z glavo skozi zid...mi pa smo ena čudovita bitja :)

Če nismo videli ali pa če sami načrtno ne iščemo dobrih primerov, ne bomo vedeli, da karkoli drugega kot »domači plot« sploh obstaja....

Moramo biti radovedni, se zanimati za stvari, se ne ozirati na množico glav, ki s steklenimi očmi kima ekranu.

Potrebno je ceniti in dajati vrednost naši hrani (če si to res zasluži). Ni samoumevna. Ni samoumevno, da je vse kar vidimo v trgovini (če sploh kaj) varno za našo prehrano, če nam nekdo reče da je, pri tem pa mastno zasluži...

Moje mnenje je, da če želimo biti  kar se da samooskrbni, smo na tej stopnji zavesti, v tej klimi, še vedno do neke mere odvisni od živali. (Na tem mestu spet  častim ljudi, katerih zavest jim dopušča drugačno življenje, prehrano)

Vrhunsko surovo mleko(od krave Rožice), predelano predvsem v fermentirane izdelke, maslo, smetano, uživano zmerno in s premori, ni hrana, ki bi jo bilo vredno prezreti.

Eno je mleko krave 325541S, ki je celo življenje namenjena samo molži in na koncu za mesni odpadek oz. prehrano mačk in psov, ali pa kravica, ki je domača žival, ima na pol leta ali manj pavzo od molže, je negovana in srečna.

Ter  jajca od brezimne perutnine, nabasane z NSK hranilom za boljšo nesnost in drugim, od svojih cca 5-ih let naravnega življenja dočaka slabi dve leti, pri tem pa se ji dobesedno odtrga od omejenega prostora kletke 30x30cm ali pa jajca od domačih kokoši, ki znesejo kolikor znesejo, se gibljejo  kolikor jih je volja, imajo na voljo pester izbor naravnih žit in zelenjave, žuželk, imajo vsake toliko piščančke,....itd.itd.

Sploh ne vemo od kje naša hrana prihaja in kaj je to hrana.

Tudi nas na splošno pitajo z ostanki in kemikalijami, zavitimi v lepe papirčke, da smo pomirjeni in zaupamo. Namen človeka ni dajati mleko, nesti  jajčk,..ampak že dolgo(da se ne spomnimo več, kdaj je bilo drugače) biti pokoren suženj. To pa z lahkoto dosežeš v kombinaciji slabe, mrtve prehrane, medijev in negativiziranjem skupinske zavesti....

Ja hrana (odnos do hrane) je lahko orožje in/ali rešitev v vojni za svobodo (zdravje, polno prisebnost, neonesnaženo Zemljo v razcvetu, prihodnost človeka,...). Neverjetno a resnično...se vprašam če je sploh dobro preveč drezati v to osje gnezdo ....no pa že roji...upam, da predvsem navdahnjene in razumevajoče misli v vaših glavah ;)

(prosim poglejte-čepravt so tele oznake(Bio, Eko, Naravno, Demeter,..) že lep čas na trgu, jih večinoma ljudje ne ločijo in ne vejo kaj dejansko pomenijo: http://okusno.je/clanek/zdravo/eko-ali-bio.html http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=5 )

Voda

Nabiram prve letošnje malinice in ostalo, nad menoj švigajo strele. Mravlje hitijo čez grede kdovekam..v zaklon?  Na roki začutim kapljo. Je to res dežna kaplja ali kaj drugega?? O ko bi se vsaj ulilo.. Zemlja je kljub vsem naporom pri zalivanju ter večkratni reuporabi vode, presušena...Zaenkrat imava vodo v zajetju pod hribom in jo nosiva navkreber-to ni mala šala. Zbiralnik vode pod kapjo je prazen...

Še naprej grmi in se bliska, zapiha močan veter in prav počasi se razvije tušu podben naliv. Skoraj se mi utrne solza sreče. Bosa stopim pod dež in se zahvalim za ta naravni čudež-vodo. Čudovito!

Preverim če kapnica lepo teče v zbiralnike, potem pa z otroško navdušenostjo opazujem dež in zobam darove narave. Kakšno čudovito doživetje.

Voda je življenje

Navdih senčke

Končno navdih oz. čas za pisanje. Danes napovedujejo do 36°C...ura je 9 in je že takšna vročina, da se ne da nič postorit, brez, da bi se ti zvrtelo v glavi...Torej sem prisiljena za računalnik :-).

Na srečo je naša hiška lesena, grajena za čas, ko so še vedeli kaj in zakaj je dobro. Tako nam je znotraj prijetno, pozimi in poleti.

Del  otroštva sem preživela na kmetiji. Bila je klasična kmetija sredi vasi. Imeli smo staro mamo, ki je vse delala po starem: shranjevala semena, delala ozimnico, vedela kdaj kaj sadit, se vozila na kolesu z motiko na Sorško polje kjer je okopavala krompir, klala kokoši,  pekla kruh v krušni peči, pekla najboljši štrudelj, kuhala mastna kosila, v nedeljo hodila v cerkev kjer je nemalokrat zadremala saj je živela za to, da dela. Rada je delala in še na stara leta se je žrla, kadar je imela ´slab dan` in ji ni šlo nič od rok, tako je bila tisti dan prisiljena bolj ali manj mirovati.

Kot otrok nisem imela nevemkakšnega dela na kmetiji, spomnim pa se, da me je stari ata debelo gledal ko sem mu razlagala, da mu raje pomagam pri kakšnem opravilu, kot pa da se učim za šolo.

Zdi se mi, da je bila zanj kmetija neko breme, nek znak zaostalosti. Vedno si je želel biti modernejši, uglednejši, kakor pa ´navaden kmet`.  Neko splošno mnenje v družbi  je na kmeta gledalo zviška. Kmetje pa so zavidali tovarniškemu delavcu ki je konec meseca domov prinesel plačo. Mnogi niso sešteli 1+1 kam to vodi...Tudi moj oče, ki je kmetijo nasledil, se je lotil popolnoma drugega posla in kmetijo sčasoma spremenil v podjetje.  Skoraj ni sledu, da je bila nekoč  tam kmetija.

Danes se mnenje sicer nekoliko spreminja. Stanje kakor ga vidim, pa je precej nenavadno. Kmetje dobivajo(so dobivali) subvencije. Iz subvencij gradijo moderna poslopja, redijo živali za meso(ki  zaradi vsebnosti škodljivih snovi  ni primerno za uživanje) ;kar se baje najbolj izplača, gojijo krmo za te živali,itd...Kakorkoli gledate na to, je hladno dejstvo, da s takšnim početjem uničujejo obdelovalne površine, naše in svoje zdravje,...Kmetije so podjetja..vse za dobiček. Neredko slišim koga pripomniti:´Tako kmetijo ima, pa hodi k Sosedu po peteršilj`

Na srečo je Slovenija fenomen..v vsem..: v birokraciji, številu takšnih in drugačnih inštitucij,v številu vrhunskih športnikov, korupcije, narodne nezavednosti,...in tudi v številu ljudi, ki vejo, da življenje ni za to, da imajo stvari, ampak , da je to neka posebna oblika izraza boga/energije/narave/univerzuma/daa/..in, da se ´splača` delati za skupno dobro(Karma-priporočam branje knjig Marjana Ogorevca in seveda drugih. Nerazumevanje tega procesa, škoduje  vam in ljudem okrog vas)

Pri nas je naraščujoče število Ekoloških kmetovalcev, Biodinamikov, Permakulturnikov . Ti počasi stvari postavljajo na svoje mesto...počasi, ampak zagotovo.

Na svojih potovanjih so se me najbolj dotaknili preprosti ljudje in njihov način življenja. Ti ljudje so neverjetno srečni-žarijo, pa čeprav nimajo  in nikoli niso videli supermarketa, neizmerno ponosni so na svoje kulinarično izročilo, pa čeprav so vse njihove sestavine najdlje iz sosedovega vrta,  so čisti, pa nimajo modernih kopalnic če sploh, otroci so polni pokajoče energije in veselja pa čeprav samo opazujejo rakca, ki je prilezel iz školjčne lupine in nimajo nikakršnih igrač, s teboj nesebično delijo hrano, prevoz, streho nad glavo, pa čeprav imajo še zase bolj malo, reveži so brez elektrike, izobrazbe-pa so kar srečni!..neverjetno;)...

V Evropi je nepredstavljivo, da hodiš po vodo nekaj metrov ali celo kilometrov stran in ta ne priteče iz pipe-nepredstavljivo!, da hodiš na WC ven v kompostno stranišče-nehigienično!!, v nekaterih Zahodnih državah si ne predstavljajo kako je nabrati gobe ali robidnice v gozdu, ker imajo zakonsko prepoved,... Že to, da večina svoje hrane kupujemo v supermarketih in ne natržnici je groza..predvsem zaradi nekvalitete te hrane. Tudi na tržnicah ima marsikdo navito ceno za solato, ki raste ob prometni cesti...narobe svet.

Presrečna sem, ker sva z možem ena tistih srečnežev, ki nama vedno bolj uspeva živet  v stiku in v tesni povezavi z naravo.

Bolj kot sreča, so nama v to pomagali precej veliki premiki v glavi: Kaj je možno in kaj ne, kaj potrebuješ za srečno življenje;zmanjševanje potreb, kako in v kakšnem času prideš do tega,..

Veliko ljudi razume tak način življenja kot neko novodobno hipijstvo, duhovne fanatike ali karkoli že:) Precej pa je takšnih, ki se na lastne oči prepričajo, kako vse skupaj funkcionira oz. naju poznajo že od prej in naju sledijo na tej poti ter nama samo čestitajo za napredek.

Tisti, ki naju ne poznate; ne si predstavljati, da sva nevemkakšna hudca...sva dva preprosta človeka, ki kdaj zahlepita po čokoladi ali maratonu gledanja filmov. Ob tem pa sva predvsem človeka, ki ljubita življenje na čistem zraku v družbi rastlin in živali, rada imava dobro domačo hrano in ker sama kar precej dobro kuham, sva neredko kritična glede tega..razen kakšne občasne pice, če ravno tako nanese, nama ni do nekih plastičnih približkov hrane.

Ker sva se oba lep čas ukvarjala z borilnimi veščinami  ter zdravilnimi tehnikami(in se še vedno)ne moreva preko čutenja energij okoli nas in razširitve zavedanja, itd.(o tem drugič)

Vse to sva midva.

Začelo se je(no začelo se je že precej prej;)) z ugodno parcelo na Kozjanskem, za Gorenjce precej bogu za hrbtom. Ampak le zakaj take kraje Bog skriva za hrbtom se vprašajte?:)

Parcela je bila na prvi pogled grozna kar se smeti tiče...povsod so ležali takšni ali drugačni odpadki, železje,..ni, da ni...hiška je bila založena z lesom in smetmi, v notranjiosti je bila napolnjena z metrom visoko plesnove gmote starih cunj, hrane,... Travnik in okolica hiše so bili zaraščena s kupi robid... Ni za govorit..;)

Po enem letu vztrajnega dela, je videti ogromna sprememba. Tukaj imamo raj! In vedno boljše postaja. 

ena od novejših mešanih gred(zelenjava, zelišča, okrasne rastline,..)

Kaj je lepšega kot, da se zjutraj sprehodiš po posesti, pozdraviš rastline in živali,...no verjamem , da to ni za vsakogar..sploh za človeka, ki pozna večalimanj 4 stene-pa brez zamere, imamo različne izkušnje, ki nas delajo takšne kot smo.

Mi je pa fajn pisanje Nare Petroviča, ki pravi nekakao takole: ´Bivamo v škatlah, vozimo se v škatlah, jemo (iz) škatle, ni čudno, da še sami postanemo škatle(roboti)`...bolj natančno pa v njegovi knjigi ˝Človek:navodila za uporabo˝ ;)

Nama  je pomembno, da ne uporabljava kemije, da je vse možno vreči na kompost oz. direktno zalivati rastline s tem ...se pravi-poskušava se ravnati po načelih Permakulture, včasih še celo Biodinamike-vedno bolj.

Zakaj to počneva? Vse to naju dela bolj živa-veliko bolj čutiva življenje in predvsem njegove radosti, ki se skrivajo v preprostosti.

Ko enkrat to človek izkusi, ne more nazaj...preveč je srečen.

Seveda so težave in nesigurnosti, ampak strvar je v pogledu. Vse se spreminja vse premine..dobro ali slabo. 

Midva se tukaj sredi gozda počutiva veliko bolj v svoji koži, kot pa prej v službah, ki so nama odžrle večina časa in energije.

Na nikakršen način ne želim izpostavljati, da je najin način življenja najboljši in edini pravi...vsak po svoje, vsak trenutek se učimo....vsem želim srečo, ljubezen in veselje pri tem kar počnete!

Kamilica

Takole vidi najino početje moj mlajši brat:  http://vimeo.com/68431779

Življenje pa kar teče..

Pozdravljen, osamljeni dnevnik! Dolgo si me zaman čakal:)..Kaj naj ti rečem? Res sem bila zelo zaposlena z življenjem in ljudmi, živalmi, stvarmi, bitji,...okoli sebe in nikakor ni šlo tole s pisanjem. Pa saj me poznaš. Grem s tokom.
Ja, in v vreči izkušenj , ki jo nosim s seboj, se je nabralo veliko novega. Zatorej ti ne bo žal, da sem te postavila v drugi plan ;)

Nostalgija...

V obdobju praznikov nas velikokrat "daje" nostalgija. Nostalgija po ljudeh, krajih, obdobjih našega življenja,..

Mene osebno daje nostalgija po Kitajski, po vseh lepih dušah s katerimi smo se srečevali in smo si še danes v oporo, pa čeprav večalimanj samo preko interneta....

Po pretekli sredi, ko sem bila na predstavitvi knjige avtorja Awai Cheung-a: "FORMULA ČI – Pet skrivnosti notranjega zadovoljstva", katero je z izredno slikovito lepoto govora predstavila Gospa  Alenka Bole Vrabec, skoraj ne mine dan, da nebi moja duša umu prigovarjala, da moram tako ali drugače nazaj na Kitajsko.

Zanimivo kako smo ljudje narejeni. Na Kitajskem sem doživela marsikaj grenkega, bilo je naporno in kdaj po mojem mnenju nečloveško. Na površje sedaj prihajajo samo lepe stvari, cvetke...ni kaj..nostalgija ;-) 

Tole sem spisala lansko leto takle čas, naslednje pisanje, skrito v linku, pa je moj članek za portal Arhivo-o poti na WudangShan.

Veliko nostalgije z malo hrepenenja vam želim!

28.11.2010

Kljub temu, da mi je bilo življenje na gori naklonjeno sem se odločila za praznike odpotovati v rodno Slovenijo.

Ponovno pakiranje in organiziranje poti. Ravno pred 14. dnevi sem se vrnila nazaj na Wudangshan po obisku prijateljev v Shanghaju in Nanyingu.

Shanghaj je precej dobro poznano ogromno globalizirano mesto, kjer ritem narekujejo posli, ki se tukaj sklepajo in gradnja novih objektov predvsem na njegovem obrobju, ki so prevideni za ljudi, kateri se množično selijo v to metropolo, da bi ujeli košček lepšega življenja v superhitro razvijajoči se Republiki Kitajski.

Nekoliko drugače je z Nanyingom, ki so ga kot prvega proglasili za prestolnico te ogromne države.

Prebivalci v srcih še vedno nosijo nekaj grenkobe po masakrih, ki so se tu dogajali s strani Japonske med 2. svetovno vojno. Mesto je bilo požgano in skupaj z ljudmi zravnano s tlemi.

Danes je to mesto dom ali pa vsaj delavno mesto mnogim zahodnjakom, katerim se dopade bližina narave oz. možnost rekreiranja na prostem(kar je za Kitajsko redka dobrina).

Tu se nahaja področje grobnic Ming dinastije, grobnice Kitajskih junakov kulturne revolucije in budistični templji. Na tej zaplati narave je resnično lepo preživeti dan v jesenskem vzdušju.

Pot nazaj v Slovenijo ni bila planirana-vsaj ne še za letos. Pa so me birokrati doma in na Kitajskem usmerili domov.

In sem šla.

Najprej sem moralam do Wuhana, prestolnico province v kateri se nahaja Wudang, kjer sem imela let do Guangzhova, od tam pa v Pariz in naprej v Slovenijo.

Na vlaku do Wuhana sem spoznala profesorja Wuhanske športne univerze Zang Bing-a, ki med drugim poučuje tudi Sando-borilno veščino podobno Tajskemu boksu.

Kot večina Kitajcev na mojem popotovanju mi je bil v veliko pomoč. Dobesedno nisem mignila s prstom od trenutka ko je izvedel, da nimam rezervacije v hotelu, le dan časa do mojega leta.

Uredil mi je vse, vključno s prevozom do letališča naslednji dan.

Ne mislite, da je to neka ljbuezenska zgodba, ko se dva človeka iz različnih kultur zaljubita..itd.

Po mojih izkušnjah Kitajci enostavno takšni so-pomagajo kakor lahko. To je v njihovi deželi še vedno vrednota.

 

V Wuhanu sem imela srečo s hotelom, ki je bil v okolišu z znamenitostmi tega industrijskega mesta. Nekatera sem si naslednji dan ogledala; Daoistični tempelj, Rumeni žerjavov stolp, reka Jangce,(Chang Jiang; dobesedno Dolga reka)..

Zjutraj sem v parku naletela na vse mogoče vaditelje: glasbenike, vaditelje borilnih veščin, plesa, raznih iger,..

Ja ti parki so neverjetni in tudi po mojem mnenju ena najčudovitejših stvari na Kitajskem-zaradi lepe razigrane energije, ki jo ti ljudje ustvarjajo s svojim entuziazmom do svojega "konjička".

Čas je bil za moj let v Guangzhov, kjer so ravno potekale Azijske igre("olimpijske igre", kjer sodelujejo izključno Azijske države). Ta veliki dogodek se je odražal tudi na letališču, kjer so se sprehajale množice atletov v svojih dresih. Predstavljajte si lahko, kako je ,ko polovica ženske Kitajske plavalne ekipe "navali" na WC...

19.11.2010

 

http://www.arhivo.com/pot-modernega-bojevnika